Joseph Goebbels je po obisku pri Hitlerju, do katerega je prišlo na Hitlerjev predlog, zapisal v svoj dnevnik, da ga ljubi, ker je velik in preprost; po srečanju s Hitlerjem je bil vznesen. Goebbelsov zapis bo v prihodnosti še zelo pomemben, kajti težnja k preprostosti je v današnjem svetu velika, želja po ljubljenem voditelju pa izhaja neposredno iz nujnega odnosa do Velikega Drugega, v katerega je ujet vsak človek. In ljudje v glavnem še vedno ne razumejo, kaj je Drugi.

Friedrich Nietzsche je pred dobrim stoletjem vedel, da smrt boga ne bo prinesla človeštvu ničesar dobrega. Napovedoval je zlo, veliko zla; in imel je prav, v napovedih se ni niti malo zmotil. V istem času je Freud spoznaval, kako izjemno močno potrebuje posamezno človeško bitje transferno ljubezen do nekoga, ki je dober, boljši in modrejši od njega. Avtorja sta danes celo pomembnejša, kot sta bila takrat, saj je videti, da stroji nadomeščajo ljudi; vse več predmetov je namreč pametnih, ljudje se vse pogoste pogovarjajo drug z drugim le še prek digitalnih vmesnikov, kar pomeni, da zaupajo strojem, medsebojni odnosi so vse bolj funkcionalni, želja po Drugem pa se krepi, a je vse preveč pozitivistična.

Krepiti bi se morala namreč v duhu starega vprašanja, kako je mogoče, da ljudje verujejo v Jezusa, čeprav o njem vedo tako zelo malo. Kako na primer vedo, kar piše v apostolskih delih, kjer beremo: Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. (Apd 1,3) O čem jim je govoril, kaj je delal tistih 40 dni? In zakaj ljudje potrebujejo dokaze zanj?

Pa vendar: danes vemo o Jezusovem življenju in njegovem delovanju veliko več, kot so vedeli ljudje okoli leta 100 ali kadarkoli pozneje. Je naša vera zato kaj močnejša? Močno dvomim.

Dokazov je več, vera pa je še vedno šibka in mnogi ne razumejo Jezusa. Na primer: Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. (Lk 24,30-31)

Ker ne razumejo, se na Zemlji zato dogaja marsikaj; ne gre za fizične dokaze, gre za to, da ne razumejo niti tedaj, ko so dokazi na dlani. Zakaj ne verjamejo in ne razumejo?

Pravijo tudi, da je bil Hitler nesposoben sočustvovanja in naklonjenosti do drugih ljudi. Gotovo imajo prav. Kaj pa se dogaja danes, ko so zadeve vse bolj zapletene?

Svet nikakor ni preprost. Hitler sam je v nekem trenutku rekel, da je uničil komunistično stranko. Nekateri so mu bili zato hvaležni. Toda uničil je tudi druge politične stranke. Njegov odnos do njih je bil zelo preprost: treba jih je uničiti. A mnogi so mu sledili, čeprav je bilo na dlani veliko dokazov, da gredo uničenju naproti.

Hitler je bil vsekakor jezen, besen, neusmiljen mož. Toda vsaj na začetku so ga številni brezpogojno ljubili. Ljubile so ga ženske, ljubili so ga otroci, ljubile so ga velikanske množice. Kako je to mogoče, če pa je bil tako jezen in neusmiljen?

Bil je karizmatičen, ljudje so videli v njem nadčloveka. A natanko v tem je velika past. Množična psihologija, ki jo je razvil Freud, nam natančno pove, na kaj moramo paziti, ko se nam zdi, da je nekdo karizmatičen, ko nas preveva občutek, da imamo na voljo veliko dokazov, da je res tak.

Hitler prav gotovo ni začaral nemškega ljudstva, pa tudi hipnotiziral ga ni. Zgodilo se je nekaj drugega: Nemci so vzpostavljali do njega tak odnos, da je bilo videti, kot da ima karizmo. Toda Hitler ni imel nobene karizme – ljudje so mu jo podelili. Ni torej tako pomemben Hitler, zares pomemben je šele odnos z njim.

Hitler je nagovarjal čiste Nemce kot nadljudi, kot boljše ljudi od vseh drugih. In ljudje so mu preprosto verjeli. Verjeli so mu, da ve, kdo so oni sami; in bilo jim je všeč, kar so verjeli.

Ljudje so ga opisovali kot preprosto drugačnega od večine drugih ljudi; na njem je bilo nekaj posebnega, nenavadnega, neobičajnega.

To še ne pomeni, da je bil nor. Daleč od tega. Svojo posebnost je izkoristil in preoblikoval v predmet oboževanja milijonov.

Začel pa je kot propagandni agent. Po kratkem usposabljanju je imel vrsto govorov, v katerih je svaril ljudi pred komunistično nevarnostjo. Leta 1919 je že pozival k odstranjevanju nevarnosti, ki se je imenovala – Judje. Govoril je o močni državi, močni vladi, enotnosti naroda, ki mu preti judovska nevarnost.

Njegova pot nikakor ni bila preprosta ali črno-bela. Vstopil je namreč v delavsko stranko. Bil je na strani delavcev, navadnih ljudi. Imel je še več govorov in postajal je vse bolj znan. Ljudje so čutili, da govori njihov jezik, da izraža jezo, ki so jo čutili tudi sami.

Toda Hitler ni izražal le jeze delavcev in navadnih ljudi, temveč mu je uspelo še nekaj drugega. Ljudem je pokazal, da lahko za svojo nesrečo krivijo nekoga drugega. Juda, seveda.

Ljudje imajo radi krivce za lastno nesrečo. Veliko laže je namreč verjeti, da je za mojo nesrečo na tem svetu kriv nekdo drugi, in ne jaz sam.

Takrat so bili krivi Judje, ker so bili sposobni, po Hitlerjevem prepričanju, skrbeti za biznis in kopičiti denar. Pomembno je vedeti, da so Hitlerjeve besede prihajale iz srca. Ljudje so čutili, da govori iz srca, da ne blefira, čutili so, da govori, kar bi povedali tudi sami. Bili so eno z njim in on je bil eno z njimi – Eno v Vsem in Vse v Enem.

A kapitalizma, kajti šlo je prav zanj, niso razumeli ne Hitler ne ljudje. Nevedni so šli uničevanju naproti.

Zakaj je bil torej Hitler tako zelo uspešen, slaven, priljubljen in karizmatičen? Ker je pripovedoval ljudem, kar so želeli slišati; vse to nima nobene zveze z empiričnimi dokazi, z vednostjo, z znanostjo. Ko se ljudje znajdejo v stiski, navadno iščejo nekoga, ljubljenega voditelja, da jih bo popeljal iz nezavidljivega položaja. In vselej so tam ljudje, ki želijo biti ljubljeni voditelji. Enačba se zato vedno izide – vse je zgolj vprašanje časa.

Hitler je v očeh številnih Nemcev nekaj velikega, izvirnega, je resnični voditelj, čist v srcu in pošten. Po neuspelem puču leta 1923 spremeni poraz v junaško in celo mitično dejanje, padle tovariše spremeni v mučenike, ki so umrli za veliko stvar, za ljubljenega voditelja, za nekaj dobrega, pravičnega in univerzalnega.

V knjigi Moj boj, ki jo napiše v zaporu, zapiše, da živimo v svetu večnega spopadanja, kar pomeni, da se mora vsak posameznik bojevati za preživetje; kdor se ne spopada, ni vreden, da preživi. Ljudje smo namreč sebične živali v boju za preživetje. Kdor je zmožen preživeti, preživi, ostali propadejo. Arijci so kajpak nad vsemi.

Hitler ima vizijo, povezuje se z navadnimi ljudmi, je na strani delavcev, govori iz srca. To so preprosta dejstva. Je močan in samozavesten, ve, da so za vse krivi komunisti – in Judje, seveda.

Toda še leta 1928 je videti, da je čista zguba. Skoraj nihče ga ne posluša in ne jemlje resno, njegova stranka dobi na volitvah komaj 2.6 % glasov, kar je isto kot nič.

Potem pa se nenadoma vse spremeni.