Pravkar poteka gospodarski in politični forum na Bledu. Na njem pripadniki elite razmišljajo o naši prihodnosti, o prihodnosti velikanske večine ljudi, zlasti pa razmišljajo o prihodnosti kapitalizma. Čudaško. Toda če bi jih (pa jih ne boste) povprašali, ali so za demokracijo, bi vsi v en glas, kot v zboru, odgovorili, da itak. Demokracijo si namreč predstavljajo tako, da je državljanom dovoljeno zgolj kdaj pa kdaj na ulice (še to se mora zgoditi po vnaprej določenih pravilih) ali pa na volitve, kjer lahko glasujejo – zanje, seveda.

Obstajajo spolne fantazije. Ima jih vsak človek – vsaj nezavedno. Nekateri jih tudi živijo, drugi so bolj konservativni; živijo tudi ljudje, ki ne seksajo, imajo pa fantazije, ki jih ne upajo ali ne morejo uresničiti. Potem so tu še ljudje, ki jih imajo, ne seksajo, a jih vseeno uresničujejo. Na primer v cerkvi – na primer z majhnimi dečki in deklicami in proti njihovi volji. Ko jih zalotijo pri perverziji, jih dostojanstveniki premestijo v drugo cerkev. Da jih lahko uresničujejo še tam. Živimo v narobe svetu. A to sedaj ni najpomembneje. Za ta zapis so pomembnejše kapitalistične fantazije.

To niso zgolj fantazije kapitalistov in njihovih zagovornikov, temveč so tudi fantazije samega kapitalizma, kar se sliši nekoliko nenavadno, in so obče fantazije velikega števila ljudi, čeprav ni nujno, da jih ti tudi prepoznavajo kot fantazije, saj je odnos do fantazij najprej in bistveno nezaveden, kar pomeni, da jih je težko prepoznati. Prav zato je treba govoriti o njih in jih analizirati, kot bi rekel Freud.

Pred leti, bilo je leta 1996, je Noam Chomsky na Harvardu predaval o fantazijah, ki se nanašajo na svobodne trge. Govoril je o kapitalizmu v resničnem svetu, ne o kapitalizmu, o katerem sanjajo in fantazirajo ekonomisti, ko ponavljajo puhlice o svobodnem tržnem gospodarstvu, ki ga nikoli ni bilo in ga v kapitalizmu tudi nikoli ne bo.

Namesto o fantazijskem, neobstoječem in nemogočem svobodnem trgu je torej treba govoriti in razmišljati o resničnem trgu, trgu, kakršen zares obstaja tukaj in sedaj, zlasti pa je dobro razmišljati o resničnih ljudeh, o ljudeh, kakršni zares živijo.

Chomsky poudarja, da je osnovni princip pravljične tržne ekonomije tale: svobodna tržna ekonomija je dobra za vas, ne pa tudi za nas. Kaj to pomeni?

Pomeni nekaj izjemno preprostega in skoraj trivialnega: da obstajajo dvojna merila. Vi (kdorkoli) se morate ravnati po pravilih, zato morate trdo delati, biti disciplinirani, odgovorni, pošteni in vse drugo. Za nas to ne velja, mi se zanašamo na državo, da nas bo varovala, podpirala, nam dajala gigantske količine denarja, subvencije in tako naprej, zato lahko špekuliramo, tvegamo in prirejamo pravila igre svojim interesom oziroma fantazijam.

Ali nekoliko drugače rečeno. Če sem izjemno bogat bankir in zaradi neodgovornega ravnanja z denarjem zaidem v težave, sem seveda prevelik, da bi padel, zato naj me država lepo rešuje in na koncu tudi reši, poleg tega bom dobil še velikansko odpravnino, če pa ne bom porabil vsega dopusta, mi bo kapnilo v žep še nekaj drobiža – na primer 20 tisoč evrov.

In tako se tudi vedno znova dogaja, ljudstvo pa vse skupaj mirno gleda, kot da se ne dogaja nič posebnega. Fantazije velikih rešujejo s svojim denarjem prav oni. Tak je ta svet.

Za vas to seveda ne velja. Če ne zmorete preživeti na svobodnem trgu, boste pač propadli in nihče se ne bo niti zmenil za vas, medtem ko bomo mi vedno preživeli in še naprej uresničevali svoje sanje, fantazije in vsako divjo zamisel, ki nam bo pač padla v glavo.

Tak je uvod v fantazije kapitalistov, ki jim pomagajo, da delajo, kar hočejo. Pomagajo pa jim tudi nujne iluzije, ki so namenjene vsakdanjim ljudem.

Svoboda vsakdanjih ljudi je ves čas ogrožena, kot sem nakazal uvodoma. Torej: svoboda je le za nekatere, za pripadnike elit. Za vse druge so iluzije, ki se jih morajo držati in verjeti, da so resnica. Bolj ko se jih držijo, bolj določajo, kako bodo živeli in kaj bodo delali.

Chomsky zato pravi, da smo ljudje, navadni ljudje, najbolj ogrožena vrsta izmed vseh. O čem govori?

Govori o temeljnem principu delovanja kapitalizma. Ta potrebuje omenjene fantazije o svobodnih trgih in v njem ljudje potrebujejo nujne iluzije, da so mirni in ne protestirajo – obema koordinatama moramo dodati tretjo, temeljno: kapitalizem pomeni izkoriščanje ljudi delavcev in koncentriranje denarja, privilegijev, moči in vpliva v rokah peščice ljudi.

Ti zato lahko delajo, kar hočejo, medtem ko morajo vsi drugi delati, kar je treba – da prvi lahko delajo, kar hočejo. Tak je krog.

Nujne iluzije, v katere verjame večina ljudi, kar je gotovo posebej zanimivo, saj se zastavlja vprašanje, zakaj tako vztrajno in tako dolgo verjamejo vanje, podpirajo temeljno prepričanje, da morajo ljudje varovati, ščititi korporativno moč oziroma moč korporacij. Prihodnost kapitalizma, o kateri prav zdaj razpravljajo na Bledu, naj bi bila neposredno odvisna od nje.

Pa vendar je pomembnejše od tega neko vprašanje. Ki se glasi: Ali se bo človeštvo prav zaradi kapitalizma na koncu uničilo? Ali kapitalizem sploh ima prihodnost, o kateri vneto razpravljajo pripadniki elit?

Zanje jo vsekakor ima. V njihovem fantazijskem svetu je kapitalizem dragocen dragulj, ki ga je treba zavarovati pred propadanjem z vsemi sredstvi, tudi na račun navadnih ljudi. Ti namreč ne štejejo, in so pogrešljivi.

Njihova naloga je zgolj ta, da se prilagodijo in skušajo preživeti. V radikalnem smislu je zato treba biti neumen, kajti kdor je pameten, se ne prilagaja, temveč skuša svet prilagajati univerzalnim, logičnim, etičnim in resničnostnim principom življenja, ki jih človek zaradi svoje zavesti in zmožnosti za razmišljanje lahko spoznava oziroma razume.

Obstaja pa tudi hrbtna plat zapisanega: človeštvo je dovolj pametno, da se uniči. Prihodnost kapitalizma zato nikakor ni zagotovljena. Še več: fantazije kapitalizma in kapitalistov so take, da je celo zelo verjetno, da prihodnosti sploh ne bo.

To pa še ne pomeni, da bo konec sveta. Namesto kapitalizma lahko zgradimo komunizem.