Zadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov. Pa tudi med poklici, ki se ukvarjajo z otroki, kot recimo učiteljski, se najdejo pedofili. Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Še posebej postane zadeva zanimiva, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.

Razkrivanje pedofilskosti RKC se je začelo v ZDA in se kot efekt snežne kepe kotali po svetovni RKC. V ZDA so do zdaj zaradi izplačila odškodnin žrtvam duhovniških pedofilov bankrotirale že štiri škofije. Na Irskem je bankrot irske RKC preprečila država, ko je odškodnine izplačala iz davkoplačevalskega denarja – torej so v bistvu žrtve s pomočjo ostalih državljanov izplačale odškodnino same sebi. 

Človek se vpraša, ZAKAJ je RKC tak magnet za pedofile? Zaradi celibata? Celibat vsekakor pripomore k še večji razširjenosti raznoraznih iztirjenih spolnih praks katoliških klerikov. Toda glavni razlog take razširjenosti pedofilije v RKC je treba v veliki meri iskati v privilegiranem položaju Vatikana in krajevnih katoliških cerkva. Cerkev je kot država v državi. Do sedaj praktično nedotakljiva. Zakoni in ustava zanjo držijo samo toliko, kolikor sama oceni, da je zanjo dobro. Do izbruha pedofilsko-katoliških afer v severni Ameriki pred par leti dejansko skoraj ni bilo obsojenega pedofilskega zločinca iz vrst RKC. Tudi s pomočjo bivšega papeža Benedikta XVI., ki je kot kardinal Ratzinger na čelu Kongregacije inkvizicije oz. njene sedanje naslednice Kongregacije za nauk vere z okrožnico l. 2000 zaukazal svojim podrejenim strogo prikrivanje pedofilije, v RKC samo premeščajo pedofilske duhovnike iz kraja v kraj. Ne samo, da jih cerkev ne prijavi, ampak jim s tem premeščanjem omogoči nadaljevanje izživljanja nad otroki lastnih vernikov. Če pa kleriški pedofili le padejo v kolesje pravnega sistema države, se z njimi dostikrat ravna »v rokavicah«. Šele v zadnjem obdobju se stvari izboljšujejo. Žrtve se vedno manj bojijo »vsemogočne« privilegiranke RKC in si upajo zahtevati pravico tudi zase. Državni organi pregona pa tudi vedno manj pometajo izpade katoliških duhovnikov pod preprogo.

Če se hoče RKC otresti pedofilov in drugih iztirjencev, bi morala najprej sama zahtevati od države, da jo končno obravnava v skladu z demokratično državno Ustavo. Kot enako med enakimi. Enako tudi v dolžnostih, ne samo privilegirano v pravicah. To pomeni, da lahko država postavi pred sodišče kateregakoli morebitnega katoliškega zločinca, pa četudi sedi na »Petrovem« stolu v Vatikanu in si je v akte svoje institucije zapisal, da je nad državo in njenimi zakoni kot nedotakljivi usmerjevalec zemeljske oble. Le tako RKC ne bo več magnet in pribežališče za spolne iztirjence, ki svojo »maziljeno« službo izkoriščajo za izživljanje bolne sle nad nebogljenimi otroki.

Že sedaj pa ima RKC priložnost, da dokaže, da tudi zanjo velja enakost pred ustavo in zakoni države, še posebej, ker je sedanji papež Frančišek najavil kot prednostno nalogo svojega pontifikata borbo proti raznoraznim zastranitvam institucije, katero vodi. Izgleda, da je vsebina britanske objave škandaloznega navodila bivšega papeža Benedikta XVI. iz l. 2000, ko je bil še veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger, o nujnem in doslednem prikrivanju pedofilije v RKC resnična, saj je ni razen zgražanja in pritoževanja javno ovrgel nihče iz vrst RKC oz. vatikanske države Sveti sedež. V kazenskih zakonikih večine demokratičnih držav je zapisano, da je kriminalec tudi tisti, ki sodeluje pri prikrivanju zločina, četudi sam ni storilec. Torej bi morala imeti državna in mednarodna sodišča precej dela s sodno – policijskim razčiščevanjem deleža katoliških velikašev s papežem na čelu pri tako velikem razmahu zločinske pedofilije v vrstah katoliških klerikov.

Kako je položaj cerkve v naši civilizaciji globoko iztirjen in nenormalen, se najbolj vidi ravno pri pedofiliji. Ko odkrijejo pedofila kjerkoli drugje, recimo med učitelji, človek že pri samem sumu pedofilije izgubi službo, ali je vsaj suspendiran, dokler se zadeve pravnomočno ne razčistijo. Pri cerkvenih pedofilih pa se zadeve urejajo bistveno bolj po ovinkih in še to samo v primeru, če cerkvi ne uspe »svojega« pedofila skriti s premestitvijo na drugo delovno mesto v drug kraj.

Dobesedno psihopatsko bolne so razmere tudi znotraj cerkve, ne samo njen položaj v širšem okolju, in to ne samo v Sloveniji. Čeprav je sodelovanje pri prikrivanju zločincev seveda navaden kriminal, še posebej je v nebo vpijoče prikrivanje morilcev otrokove nedolžnosti, človek vsaj poskuša razumeti poskuse neke ustanove, da lastne grehe čimbolj skrije pred očmi javnosti. Še posebej je od uspešnosti takega početja odvisna današnja cerkev, ker argumenta moči praktično nima več, čeprav se zdi, da je cerkveno jahanje države neomajno, tako kot stoletja pred nami. Vseeno bi bilo za pričakovati, da bi nadrejeni kleriki svojega zločinskega kolega skrili na delovno mesto, kjer ne bi imel več možnosti ponovitve skrunjenja v varstvo in vzgojo zaupanih mu otrok. Toda ne, škofovski »dušebrižniki« kriminalcu preprosto omogočijo nadaljnje izživljanje na podobnem delovnem mestu in to toliko časa, dokler dolgega spleta norosti in bolečine z razbitjem oklepa sramu in strahu ne prekine ena od žrtev katoliških pedofilov in zločinca prijavi policiji.    

Se pa stvari vseeno počasi, toda sigurno, premikajo v pravo smer tudi znotraj cerkve, čeprav je jasno, da samo zaradi pritiska javnosti in izgubljanja politične moči cerkve. Primer pozitivnih sprememb je odpustitev pravnomočno obsojenega pedofilskega župnika Frantarja iz cerkvene službe. Aleluja, čeprav se zaenkrat Frantarjevim pomagačem pri njegovem dolgoletnem begu pred roko pravice še nič ni zgodilo, se bo mogoče počasi položaj cerkve in njenih uslužbencev le normaliziral oz. izenačil z ostalimi ustanovami tako v očeh pripadnikov cerkve kot tudi ostalih državljanov.   

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica