Vsake toliko zasledimo navdušujoče poročilo o skupinah ljudi, ki svoje poslovne ali zasebne odnose krojijo na drugačen način od 'običajnega'. Ponavadi gre za odločanje v rokah strokovnjakov namesto 'običajnih' politikov, za delavsko kooperativo namesto 'običajnega' podjetja, za tekočo komunikacijo in iskanje rešitev namesto za 'običajno' molčanje in pometanje pod preprogo, za ljubezen in spoštovanje namesto za 'običajno' navado in uveljavljanje svojega prav. Ti 'neobičajni' odnosi imajo nekaj skupnega – nudijo učinkovitejše rešitve z dosti manj truda in so neprimerljivo prijetnejši za vse vpletene. Zakaj so torej neobičajni, tisti manj učinkoviti in prijetni pa veljajo za običajne?

Najlažji odgovor bi bil, da se sebičnost, grebatorstvo in oblastiželjnost v človeški družbi že od pamtiveka splačajo, zaradi česar imajo sebični in oblastiželjni grebatorji v povprečju več otrok kot nesebični in netekmovalni crkljavčki. Toda zgodovina, če jo pozorno beremo, priča prav o nasprotnem – da je bilo obojega vedno dosti in je še danes, ampak da sebičnost s časom korak za korakom izgublja.

Danes živeče tipe, ki so se oklicali za božje potomce, pa so v vladni palači namesto v norišnici, lahko preštejemo na prste. Od tipov, ki se imajo za božje poslance na Zemlji, znamo našteti samo enega. Ljudi ni več dovoljeno jesti iz spoštovanja do verskih izročil, ampak samo v primeru skrajne lakote, ki ne nudi drugega izhoda, pa še takrat je zaželjeno, da raje umremo od lakote. Mučenja in usmrtitve skoraj nikjer niso več javni, ampak skriti za debelimi zidovi in razlog vsaj za nelagodje vpletenih mučiteljev in rabljev, ko se razkrijejo. Zakonodaje dajejo ženskam, otrokom, invalidom, zločincem, živalim in drugim bitjem vedno več pravic do samega sebe; marsikje si ljudi sploh ni več mogoče zakonsko lastiti …

Živimo v času, ko človeško dostojanstvo opredeljujejo Deklaracija o človekovih pravicah in njeni mladički. Živimo pa tudi v času tipov, ki imajo v rokah vedno več vzvodov moči, in množice drugih (večinoma) tipov, ki jim sebično pomagajo, da bi jih imeli še več. Razvoj zadnjih desetletij gre nezadržno v smeri proč od Deklaracije in k zgoščevanju vpliva v rokah maloštevilnih posameznikov. Ti posamezniki seveda nosijo svoj delež odgovornosti za vedno bolj neprijetno ozračje. A odgovornost gre pripisati tudi tistim, ki živijo, kot da je vse tako, kot mora biti.

Gre za ljudi, ki se trudijo dajati vtis, da jim gre dobro (ne glede na to, kako jim gre), ki do zadnjega laska uredijo svoj zunanji izgled (pa četudi z najbolj poceni oblačili in kozmetiko), ki po severnokorejsko nadzorujejo svoje vedenje (osladno in prisiljeno in brez veze z dejanskimi občutki, da gre pogosto tudi njim samim na bruhanje), ki so na tekočem s tem, kar je ta hip zanimivo (čeprav jih nič od tega zares ne zanima), ki se ne zavedajo svojih napak (ali pa se jih in kljub temu še naprej ravnajo enako), se pa zavedajo vsega, kar je narobe okoli njih (in o tem kar naprej pametujejo), vendar nočejo prispevati k spremembam, ker ne želijo spremeniti sebe.

Družboslovci in statistiki skušajo ponavadi dognati in zakoličiti povprečje družbe. Z odkloni se ne ukvarjajo, če se, pa spet iščejo njihovo povprečje. Tega povprečja ni.

(Če vzamemo za primer plačo, nam Statistični urad redno postreže s svežimi podatki o povprečni plači na splošno, na posameznih področjih in v posameznih poklicih. Morda kdo res zasluži toliko, velika večina pa zasluži manj. Zakaj? Ker je razpon višine plač nad povprečjem dosti večji kot pod povprečjem. Če je povprečna plača 1000 €, pa nekdo zasluži 3000, lahko štirje drugi zaslužijo 500, pa bo povprečje še vedno 1000, čeprav je od tega tisočaka eden oddaljen za dve tretjini, ostali štirje pa za celo plačo.)

Povprečen državljan ni ne sebičen oblastiželjen grebator, ne njegov ritolizni pomočnik, ne nesebičen netekmovalen crkljavček, ne anarhoaktivist, ne zgoraj opisan izumetničen zakrknjenec. Statistično povprečen državljan je mešanica vseh naštetih, kakršna ne obstaja niti v enem izvodu.

Kot na bogataša pride truma revežev, da se ohrani znosno plačno povprečje, na sebičnega oblastiželjnega grebatorja pridejo trume izumetničenih zakrknjencev, da se ohrani trenutno stanje. Kako bi se sicer dokopal do moči in vpliva? Crkljavček mu ne drži štange, anarhoaktivist ga ruši, ritoliznik pa rine takoj za njim …

Nasilnega partnerja naredi partner, ki dopušča vedno več in več nasilja in se mu ne upre. Če bi ga nemudoma zapustil, za njim pa tudi drugi, tretji … bi se spremenil ali ostal sam, nikoli pa ne bi uspel postati nasilen partner. Zajebanega šefa naredijo uslužbenci, ki prenašajo njegove finte in se jim ne uprejo ter so tiho, ko ga je treba potrditi za napredovanje. Škodljive politike naredijo državljani, ki jih kar naprej volijo kot 'manjše zlo' ali pa ne volijo nikogar …

Sebični oblastiželjni grebatorji so maloštevilni in v okolju z zdravim jedrom ne bi mogli povzročati večjih težav. Bolj verjetno bi se med sodelujočimi in sočutnimi ljudmi razvili v izrazito sodelujoče in prijazne … Glavna težava torej niso ti, na katere valimo krivdo, temveč naše nezdravo jedro: znanci, sodelavci, prijatelji, sorodniki, včasih ali redno tudi mi. Dokler jedro človeštva ne ozdravi, bodo o našem blagostanju odločali sebični oblastiželjni grebatorji. V najboljšem primeru jih bodo zgolj zamenjali drugi enaki …

Kaj si pravzaprav drugega zaslužijo vsi tisti, ki vse dni bentijo in delajo križ čez svoje izvoljence, ker se povsem očitno brigajo samo zase, obenem pa od njih pričakujejo, da se bodo pobrigali za vse nas? … Kako naj se karkoli spremeni, če si večina ni sposobna zamisliti ničesar, česar ni videla ali doživela na lastni koži, in odklanja vse, kar diši po novem, razen modnih izdelkov? … Kako naj bodo naša življenja prijetna, če toliko ljudi ne zaupa nikomur, ki ga ne poznajo? …