Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo. Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami …

Nekatere skupine se oblikujejo z namenom odklanjanja in neizvajanja ene ali večih naštetih lastnosti. A vse ostalo ostaja enako. Poleg tega je odklanjanje ravno tako nasilno, kot zagovarjanje. Vseeno je, ali te družba 'vabi' k opijanju ali ti pridiga o škodljivosti pitja – oboje je neprijetno …

Če ne gre za tolpo skrajnežev z opranimi možgani, v vsaki skupini obstajajo ljudje, ki izstopajo – odklanjajo nekaj, kar večina zagovarja ali obratno, včasih pa kakšno reč zgolj počnejo drugače kot ostali. Ti ljudje hitro obveljajo za čudne in postanejo predmet izogibanja, obiranja, norčevanja, lahko tudi nasilja, v najbolj 'dobronamernem' primeru pa poskusov spreobrnitve …

Nekatere osnovne lastnosti skupin se s časom in prostorom spreminjajo, nekatere se obdržijo na veke, nekatere pa so prisotne vedno in povsod. Karkoli počnemo, ko smo del večje skupine ljudi, je nekaj od naštetega. Celoten razpon družbene razgibanosti, ki sta ji tako umetnost kot družboslovje posvetili nešteto strani, je v svojem bistvu opisovanje plavanja posameznika s tokom večine ali proti njemu ter navajanje posledic enega ali drugega …

Povsem druga pesem je samost (Hvala za to lepo besedo, Svetlana!), a le za tiste, ki jo znamo uživati in je ne zamenjujemo z osamljenostjo … Lastna družba je edina, pri kateri se ni treba z nikomer usklajevati. Zanimivo je, da večina ljudi ne prenese niti majhnih odmerkov te silne svobode …

Tretja pesem je dvojina, kadar je uglašena in dopolnjujoča – ko je za usklajevanje dovolj pogled, za uživanje pa razgled … (Hvala, Praslovan, da si ji postavil spomenik tam, kjer ga je nemogoče podreti, onečastiti ali ideološko zaznamovati – v slovnici!)

Četrta pesem so skupinice ljudi, ki jih medsebojne razlike navdušujejo in navdihujejo, podobnosti pa pomirjajo in sproščajo, tako da so lahko skupaj tudi v miru in tišini … (Hvala, avtisti, cerebralci, debili in družbeno zaostali prijatelji, zaradi katerih vem, da ta pesem obstaja!)

Vse to je za znanost preredko, da bi bilo zanimivo, za umetnost pa predolgočasno ali preveč neubesedljivo. Za življenje je vir smisla, ki ga v plutju z glavnim tokom nima smisla iskati …