“Nova zgodba za Evropo” je bil pompozen in ambiciozen naslov razprave o prihodnosti Evropske unije v Varšavi. Seveda je bil dogodek tako kot skoraj vse drugo javno izvajanje zgolj propagandne narave in zato na njem nista smela manjkati najvišja predstavnika Evropske komisije in sicer predsednik José Manuel Barroso in podpredsednica Viviane Reding. Tudi sicer bodo to in prihodnje leto zaznamovale podobne razprave “v dialogu z državljankami in državljani”, ki se bodo odvijale po celi Evropi s sloganom “Za Evropo gre. Za vas gre”. Prav takšni in podobni absurdni slogani s katerim se povprečnemu človeku ni mogoče niti za hip indentificirati, prej vzbujajo posmeh, prezir in ogorčenje, odražajo stanje duha EU politike, ki kaže na dejstvo, da je prišlo do popolnega kratkega stika z realnim dogajanjem. Ne nagovarjajo nikogar, so sami sebi namen; zgolj utrjujejo bolno fantazmo EU elit, da ima takšna Evropa sploh še kakšno razvojno prihodnost. Ko je že jasno, da zgolj še umira na obroke, ki jih moramo davkoplačevalci drago odplačevati.

Evropska komisija je namreč letošnje leto razglasila za evropsko leto državljanov (IP/13/2) in sicer posvečeno pojasnjevanju pravic in priložnost, ki jih prinaša evropsko državljanstvo. Hkrati pa naj bi bilo leto tudi posvečeno široki razpravi o tem, kakšno Evropo si državljani želimo, na katerih področjih pričakujemo njeno ukrepanje in v kateri smeri naj bi se EU razvijala v naslednjem desetletju. Si morate misliti, da je leto posvečeno državljanom in njihovim pravicam? Škoda, da tega do sedaj še nismo opazili, zasledili, občutili praktično na nobenem področju. Nasprotno, prav v praksi se kaže, da se politika EU dobesedno požvižga na človekove in državljanske pravice, da socialnih, delavskih in ekonomskih niti ne omenjamo. Prav v zadnjem letu in pol je EU politika pokazala svoj pravi, totalitarni obraz, ki brez zadržkov uporablja metode bivše SSSR, če zgolj pomislimo na Ciper in zaplembo njihovih bančnih računov. Pa seveda grška tragedija, ki ji ni videti konca in rešitve, Portugalska, Španija, Italija že več mesecev na robu ponovne vladne krize… Seveda da ne pozabimo omeniti niti poskusov privatizacije vodnih virov in dovoljenja za gojenje GSO koruze. Vse to kaže na sistematično in skrbno načrtovano politiko odvzemanja suverenosti prebivalstva nad osnovnimi življenjskimi dobrinami, torej za politiko zasužnjevanja in odvisnosti.

Kakor, da pogosti množični protesti v številnih državah članicah, ne bi bili dovolj zgovorni že samo po sebi! Voditelji EU bi lahko zgolj zapisovali številne slogane in protestna sporočila s plakatov, da bi vedeli kaj ne smejo početi in kaj morajo storiti, kaj se od njih zahteva in pričakuje. Že samo na podlagi teh sporoči državljank in državljanom širom Evrope bi že lahko dovolj kvalitetno in obširno oblikovali nova izhodišča za drugačne resorne politike, predvsem pa spremenili lasten način delovanja, ki temelji na služnosti korporacijam in samovoljnemu vsiljevanju škodljivih varčevalnih ukrepov ter dejansko odprli institucije za demokratičen dialog in kot servis ljudem.

Nič več kot prazne visokoleteče besede in režimska retorika, ki skuša povsem neuspešno prikriti globoke razpoke samih institucij EU, prepada, ki je med EU politiko in njenimi državljani. Nekako je treba prikriti nezaupanje, razočaranje, nezadovoljstvo in celo ogorčenje ter jezo nad prevarami in samovoljo EU elit.

Vse skupaj gre le za PR, kaj pa drugega, saj vsebine ni zaslediti nikjer. Raje se s slogani in brošurami zasipava državljane, v upanju da se jih z ogromno informacijami preslepi, otopi, zmede in ukroti. Neustavljivo se bližajo volitve v evropski parlament 2014 in vse kaže na to, da bo udeležba še slabša kot je bila pred petimi leti. Kar dve tretjini Evropejcev je mnenja, da njihov glas v EU ne šteje. Občutek jih ne vara, a vseeno bo potrebno začeti reagirati drugače, bolj proaktivno, uporniško, kot pa se zgolj tiho umikati z bojkotom volitev. Tako z skupnim bojem je potrebno začeti pisati novo zgodbo za Evropo.