Če hočemo vedeti, v kakšnem stanju je dežela, v kateri se nahajamo, se nam ni treba prebijati skozi zapletene ekonomske kazalce. Dovolj je, da si pogledamo pod noge. Če hodimo po nizkem pločniku s položnimi robovi, se nahajamo v prvem svetu. Če smo na visokem pločniku z ostrimi robovi, smo v drugem svetu. Če pločnika ni, gre za tretji svet …

Pločniki so v osnovi namenjeni pešcem, da se odstranijo s cestišč in ne ovirajo voznikov. Pešci so drugorazredni udeleženci v prometu. To najlažje vidimo na semaforiziranih križiščih: rdeča luč gori za pešce dalj časa kot za vozila, zelena pa manj, in pogosto si jo morajo s pritiskom na gumb prižgati sami. Če želijo priti čez križišče po diagonali, morajo (razen tu in tam v prvem svetu) pričakati dve zeleni luči, vozniki pa le eno. Poleg tega je voznikom dovoljeno prečkati nasprotni vozni pas povsod, kjer je na sredini prekinjena črta, pešec pa ga sme na poljubnem mestu prečkati le, če je najbližji prehod oddaljen več kot 100 m… Že otrokom se načrtno, redno in dolgotrajno vtepa v glavo, da morajo postavati in telovaditi z glavo tudi na prehodih za pešce, kjer imajo po zakonu prednost, vse dokler ni ne blizu ne daleč nobenega vozila, ki bi se še premikalo. Če bi prav tako načrtno, redno in dolgotrajno vtepali v glavo pripravnikom za vozniški izpit, da imajo pešci na prehodih prednost, da so otroci nepredvidljivi, da tudi drugi udeleženci v prometu tu in tam naredijo kakšno napako, da so določena križišča slabo pregledna ter da zaradi vsega tega ne smejo divjati, klepetati po telefonu, biti pijani in zaspani, bi bilo dosti manj nesreč in dosti manj mrtvih otrok, kot jih je zdaj …

Pešci so torej iz prometa iztisnjeni na pločnike, zato pločniki povedo marsikaj o življenju pešcev. So široki, da se lahko pešci med hojo družijo, ali morajo hoditi v koloni? So gladki ali polni lukenj, flik in neravnin? So prosti in pregledni, s pripomočki za slepe in gibalno ovirane ali združeni s kolesarskimi stezami, posejani z avtobusnimi postajami, rožnimi koriti, kioski, količki, zidki, ograjami, dovozi in parkiranimi avti? So v primeru klančin pod naklonom ali stopničasti? …

Kaj lahko razberemo iz odgovorov na našteta vprašanja? Ali prebivalci določenega okolja pešačijo, torej se družijo in so povezani, se gibljejo in so zdravi. Ali je določeno okolje urejeno ali zanemarjeno – ali so prebivalci skrbni in ozaveščeni ali brezbrižni in sebični. Ali je določeno okolje udobno ali prenaseljeno – so prebivalci umirjeni ali živčni. Ali se v določenem okolju brez nepotrebnih težav sprehajajo tudi starši z vozički, ljudje, ki težko hodijo, slabo vidijo ali so na vozičkih – je okolje strpno ali lepo (beri: sterilno) …

Bistvo zgodbe seveda ni v pločnikih. Pogledamo lahko tudi kolesarske steze in kolesarje. Če so steze od predelov za pešce ločene s tlakovci, smo v prvem, če s črto, smo v drugem, če jih ni, pa v tretjem. Če je kolesarjev dosti, smo ali v prvem ali v tretjem, nikakor pa ne v drugem svetu. Kolo je v prvem svetu statusni simbol (sem zdrav in zaslužim dovolj, da si lahko kupim nekaj prostega časa za kolesarjenje), v tretjem pa nuja. V drugem svetu je tako statusni simbol kot nuja avto. O prvem pričajo visoki in ostri pločniki, s katerimi skušajo strnjenonaseljske oblasti preprečiti njihovo vseprisotnost, obenem pa zagotoviti prehod vsem voznikom, ki skušajo nekam priti, potem ko so parkirali, kolikor blizu cilja se je dalo. O nuji pričata tako pomanjkljiv in neumen javni prevoz kot pomanjkljivost in neumnost kolesarskih stez, ki bi sicer omogočale varen nemotoriziran promet na srednje dolge proge …

Prednost v prometu v tretjem svetu določata velikost in pomembnost vozila, za (drugorazredne) rikšarje, kolesarje in pešce pa velikost in pomembnost (tudi spol in starost) človeka. V prvem svetu prednost določajo pravila. V drugem svetu gre za mešanico velikosti in pravil, razmerje pa je premo sorazmerno z bonitetnimi ocenami države, področja ali naselja …

Pogled lahko dvignemo in ga usmerimo v hiše. So trdne in urejene? Prvi svet. Nikoli do konca zgrajene? Drugi svet. Zmetane skupaj iz tega, kar je pri roki? Tretji svet …

Bistvo zgodbe je, da je vseeno, kaj gledamo. Ni treba videti dosti, da si lahko z malo občutka in domišljije ustvarimo dokaj bogato, natančno in verodostojno sliko dežele, v kateri se nahajamo – vsekakor boljšo kot strokovnjaki, ki poglobljeno proučujejo številke ali ljudi, dežele pa si ne ogledajo …

Pločnike najbolje berejo slepci; ostali jih komaj opazimo … Škoda, ko pa imajo toliko povedati …