Zapisani naslov je izraz, ki ga številni ljudje poznajo že iz otroštva: Samo ti si nekaj posebnega, poglej vse druge vrstnike, kako lepo se obnašajo in kako pridni so! To je eden najbolj elegantnih vzgojnih prijemov, kako skupaj z drugimi postopki narediti iz kreativnih otrok pohlevne in občutkov polne odrasle kreature.

Kardinal Rode, ki je bil morda deležen take vzgoje ali pa je tudi ni bil deležen, saj je vseeno, je ob prazniku nenavadnega dogodka, ko naj bi v nebo vzeli Jezusovo mater, vnovič potožil, da je v Sloveniji drugače kot drugje po svetu. Kaj je drugače, zakaj bi moralo biti enako in zakaj ne bi smelo biti drugače?

Drugače je, ker bojda Slovenija ne spoštuje dovolj spoznanja, da je krščanstvo temelj evropske civilizacije in evropskih kultur.

Kardinal se priduša zaman, kajti obstaja več argumentov za trditev, da se v celoti moti.

Prvič. Izjava, da je samo pri nas drugače, je bodisi moralistična bodisi znanstveno preverjena. Če je moralistična, jo moramo zavreči, saj ima znano gospostveno oziroma grozilno obliko: Mi ne smemo biti izjema, pri nas ne sme biti drugače, sicer … Že načelno je seveda povsem vseeno, kako je drugje. To vedo že otroci, zato včasih rečejo: Če bi sosedje skakali na glavo s prvega nadstropja, ali bi morali tudi mi? Odgovor je kajpak na dlani.

Če pa je kardinalova izjava znanstveno preverjena (kar seveda ni), še vedno ostaja vprašanje, ali je dejstvo, da imajo druge države v Evropi krščanstvo za temelj lastne civilizacije, dobro in vredno posnemanja.

Drugič. Samo zatrjevanje, da je krščanstvo drugje temelj civilizacije, ima vsaj tale problem: ne obstaja krščanstvo kot nekaj enotnega. Nikoli ni obstajalo. Še več. Krščanstvo počasi nastaja po Jezusovi smrti kot civilno gibanje, ki je od samega začetka notranje razcepljeno in razdeljeno. Po domače: že v prvem stoletju našega štetja obstajajo številne in med seboj nasprotujoče si interpretacije Jezusovega delovanja. Kasneje skušajo predstavniki Cerkve ustvariti vtis, da obstaja eno samo krščanstvo, zato druge in drugače interpretacije preganjajo, njihove nosilce pa zatirajo in pogosto ubijejo ter na koncu izumijo še inkvizicijo. Naj bo tak način delovanja temelj civilizacije?

Tretjič. Ugotavljanje, da je nekaj drugačno, je trivialno. Svet drugačen kot multipliciteta sploh ne more biti. Ali drugače rečeno: če ne bi bilo razlik, sveta sploh ne bi bilo. Ne bi bilo niti biti in sploh ne bi bilo ničesar. Razlike so torej pogoj biti in samega sveta, realnosti.

Kaj bi torej rad kardinal Rode? Pokorno Slovenijo, ki dela, kar delajo drugi, in skače na glavo, če skačejo drugje? Nasilno enotnost brez razlik? Enotnost vselej pomeni in predpostavlja nasilje. Cerkev zato potrebuje dogme, a tudi tako je njena enotnost zgolj navidezna in ni nič drugega kot iluzija. Nasilja, porojenega z zahtevo po enotnosti, je že znotraj same Cerkve preveč, zato ni nobene potrebe, da ga izvažajo.

O kakšnem krščanstvu kot temelju civilizacije potemtakem sploh lahko govorimo?

Recimo, da je eden temeljev Jezusovega delovanja (ne institucionalizirane religije) ljubezen do drugih ljudi. Kaj ugotovimo?

Najprej ugotovimo, da je ljubezen kreativna, zato se je Jezus družil tudi z ljudmi, s katerimi se ni nihče (na primer z gobavimi bolniki).

Za Cerkev pa je drugačnost, drugost ali različnost vselej problem, zato nenehno ugotavlja, kateri ljudje so v redu (na primer verniki) in kateri niso (na primer ateisti), kakšna spolnost je v redu (heteroseksualna) in kakšna ni (homoseksualna), kateri tip družine je dober (tradicionalna družina na primer) in kateri ni (sodobni tipi na primer).

Problem, ki ga ima Cerkev z ljubeznijo kot enem izmed temeljev Jezusovega delovanja, je torej očiten: Cerkev ne prenese drugačnosti in različnosti, zato potrebuje dogme in že od samega nastanka naprej preganja drugačne ljudi.

Ugotovimo pa tudi, da je mogoče ljubezen institucionalizirati. Zgodovina je polna primerov takega institucionaliziranja ljubezni, zato so ljudje vselej ljubili svoje tirane. Številni državljani Sovjetske zveze so na primer iskreno, pristno ljubili Stalina. Tega nikakor ne smemo pozabiti.

Temelj Jezusovega delovanja je torej ljubezen do drugačnosti, saj ljubezen do enakega ni mogoča in ne obstaja. Torej je jasno tudi tole: ljubezen v vsako navidezno enakost vnaša razliko, kar pomeni, da se upira tiraniji in nasilnemu poenotenju. Kdor je zmožen za ljubezen, zato nima problema z drugačnostjo, s kreativnostjo in z vnašanjem razlike v enakost, zato je tudi revolucionar.

Cerkev ni revolucionarna, saj je konservativna in ima problem z drugačnostjo. S tem pridemo do zadnjega vprašanja: Kako je lahko nekaj, kar ima problem z drugačnostjo, ki je sicer nujna in je vpisana v samo bit, temelj civilizacije? Odgovor je na dlani: ne more biti.

Temelj evropske civilizacije je prav gotovo ljubezen do drugačnosti, ki jo nujno spremlja zvestoba, a to vemo vsaj od Sokrata naprej. Logično je, da je zvestoba najprej in bistveno zvestoba do resnice, ki je vselej resnica o drugačnosti in o tem, kako je v družbenem polju vselej zatrta ali vsaj zatirana.

Kardinal Rode torej zaman jadikuje, saj Slovenci in Slovenke bolje kot on vedo, da je različnost značilna za samo bit in da je na ravni pojavov oziroma eksistenc bistveno to, kar imajo lahko ljudje med seboj. Komunizem je zato natanko ustrezen izraz za to: različni ljudje imajo nekaj skupnega, imajo nekaj med seboj. Ali kot pravi Alain Badiou: zanima me, kako imajo različni ljudje nekaj skupnega, nekaj med seboj, kako si lahko delijo nekaj, čeprav so različni.

Komunizem je torej izraz, ki nam pomaga misliti, da ni vsak človek zgolj različna monada, zaprta sama vase, ampak je bitje, ki prav želi imeti nekaj skupnega z drugimi in drugačnimi monadami, ne da bi pri tem zdrsnilo v tiranijo istega, ne da bi vsiljevalo svojo drugačnost drugim bitjem.

Različni ljudje se torej upirajo tiraniji enakega, upirajo se poenotenju z vnašanjem diferenc, zato bi morali biti nad različnostjo navdušeni in nas ne bi smelo spravljati v stisko to, kar so zastopali naši starši, ker so se bali naše različnosti in drugačnosti in sploh vsake drugačnosti, pa čeprav so hodili k maši in tam poslušali o Jezusu. Ali pa so se bali prav zaradi tega in so strah prenašali na nas, da smo se še sami začeli bati, kaj bodo rekli sosedje in vsi drugi, ki niso dojeli temeljnega dejstva življenja, da je različnost sol življenja in da so diference pogoj vsake mogoče kreativnosti, ljubezni, zvestobe in resnice, teh velikih koordinat naših eksistenc, ki bi jih morali varovati bolj kot punčico očesa.

Zlasti pred ljudmi, kakršen je kardinal Rode.