Psihoanaliza preneha obstajati v trenutku, ko se spremeni v psihoterapijo; po enaki logiki ne more postati del psihologije. Njena naloga namreč ni prilagajanje posameznikov družbenemu okolju in ni objektivno ali znanstveno preučevanje osebnosti. Ključno vlogo v njej ima zato nezavedna želja, ki po definiciji ni taka, da bi jo lahko prilagodili čemurkoli. In pri tem je najlepše, da lahko obstaja le, če je človek umno bitje – v živalskem svetu je ne moremo prepoznati.

Človeško bitje je torej bitje nezavedne želje v umu. Zaradi tega spoznanja je kreativno bitje, in ne bitje, zmožno za prilagajanje neposrednemu empiričnemu okolju. Razloček je velik: človek se sicer lahko prilagaja okoljem, vendar je pomembnejše, da jih ustvarja v neskončnem umu.

Njegova drža je v vsakdanjem življenju nujno radikalna. Vsak človek je zmožen zanjo, ni pa nujno, da jo realizira.

Simptomatično je, da se zastopniki zdravega razuma, politiki in strokovnjaki pogosto sklicujejo na um in razum; verjetno mislijo, da s tem naredijo na koga vtis. Rečejo na primer, da moramo uporabljati razum, da je ta ali oni predlog razumen, da se moramo zanašati na razum, kar naj bi pomenilo, da se ne bi smeli zanašati na to, kar je iracionalno, nerazumno ali neumno. Fraz, ki uporabljajo besedo um ali razum, je, kolikor hočete, a najpogosteje že same ravno niso umne ali razumne. Kako to razumeti, kako razumno prepoznati razliko med razumnim in nerazumnim?

Vprašanje je v teh časih zelo pomembno. Še pomembnejše pa je za prihodnost, na katero lahko računamo. Logika je namreč preprosta, pa vendar večina ljudi o njej ne ve dosti.

Vse skupaj se je začelo s Spinozo. Nadaljevalo se je z Marxom, sklenilo pa s Freudom. Na koncu je prišel Lacan in pritisnil piko na i.

Torej. Spinoza pokaže, da človek ni svoboden in tudi ne more biti. Je želeče bitje v bogu oziroma v neskončnem umu, toda njegova želja je določena skoz in skoz z njegovo naravo, na katero sam ne more vplivati. Ali drugače rečeno: človek lahko želi le v bogu in to, kar je nujno, nujno pa je to, kar se mora prej ali slej zgoditi, ker se lahko zgodi. Človek lahko naredi le to, kar je v bogu možno, in ne odloča, kaj je možno in kaj ni. Njegova dolžnost na tem svetu je spoznati, kaj je v bogu možno in nujno, kakšna je njegova narava; ko to spozna, se mora odločiti za nujno, saj je taka njegova etična dolžnost, ki jo more prepoznati kot svojo. Vse to je razumno.

Ko ljudje trdijo, da spoznavajo samega sebe in potujejo k sebi, ne vedo, da lahko spoznavajo le sebe v neskončnem umu in sam um, da lahko potujejo le k bogu, ne pa k sebi.

Posebnost človeške eksistence je, da človek nujno želi biti svoboden in je zmožen razumeti idejo svobode, ki jo prav zato tudi zelo ceni; vsega tega ne more narediti, če ni bitje etike.

Človek torej želi biti svoboden, pravi Spinoza, zato sta želja in svoboda povezani, vendar je svoboda le drugi izraz za to, da človek hoče, kar mora hoteti po svoji naravi, ki je ne določa sam, ampak je vselej že določena v bogu.

Spinoza je zato revolucionar: človek po naravi želi biti svoboden, da bi storil v svojem življenju, kar mora storiti v bogu oziroma v umu, saj mu spontano ni jasno, kaj naj stori. To lahko spozna le z razmišljanjem, v umu torej.

Ni nujno, da bo to tudi storil, saj je, na ravni samoniklega zaznavanja sveta, ujetnik iluzij. Vanje je ujet zato, ker je potreben določen napor, da bi prepoznal pravo naravo lastne želje, iluzije pa so vselej bolj lagodne.

Freudov koncept o načelu ugodja zato ne pomeni, da nekateri ljudje težijo k ugodju, temveč pomeni, da je že samo spoznavanje realnosti naddoločeno z načelom ugodja, zato je načelo realnosti, ki ga ljudje samoniklo prepoznavajo, obenem vselej že načelo ugodja.  

Marxovo razmišljanje o odtujenosti ljudi v kapitalizmu je logično nadaljevanje takega razmišljanja. Ljudje so namreč odtujeni že po naravi, samo kapitalistično življenje pa jih dodatno odtujuje in ovija njihove eksistence v iluzije. Ovija jih zato, ker so ljudje za kapitalizem sočasno pomembni (na primer kot delavci in potrošniki) in nepomembni (na primer kot strošek, ki se ga nujno skuša znebiti).    

Človek v svojem življenju zato najverjetneje ne želi narediti revolucije, saj zlepa ne prepozna odtujenosti in iluzij. To je vsekakor zanimivo spoznanje; tudi če živi človek sto let, ni nujno, da prepozna lastno odtujenost, obenem pa je že jasno, da zaradi načela ugodja tega niti ne želi.

Toda če živi v odtujenem svetu, v katerem je kot delavec predmet izkoriščanja, enako pa je izkoriščan tudi kot potrošnik, ki ga potrebuje množična proizvodnja blaga, prej ali slej preprosto mora spoznati, da je njegova želja po svobodi možna le, če želi družbeno revolucijo, kajti natanko revolucija omogoča, da ohranja svobodo lastne želje.

Človek se ne more odpovedati nezavedni želji, ne more se odreči svobodi; oboje je zanj strukturno nujno, kot je za molekulo vode nujno, da jo tvorijo atomi kisika in vodika.

Stanje je kompleksno: človek prepoznava sebe kot želeče bitje, verjame, da je tudi svoboden znotraj danih okvirov, ne ve pa, da je odtujen od sebe, od same proizvodnje življenja in okvirov. Povezav med svobodo in željo v glavnem ne razume, zato se z njimi niti ne ukvarja.

Zlahka torej vidimo, da kapitalizem z nenehno proizvodnjo dobrin ravno ne zadovoljuje človekovih želja, temveč jih onemogoča in sprevrača. Vtis je zares zastrašujoč: ljudje naivno verjamejo, da kapitalizem streže njihovim željam in potrebam, vendar so vse manj svobodni, želja pa je zadovoljena vse manj, in ne vse bolj.

Pa vendar je v kapitalizmu, v katerem 1 % ljudi vlada vsem preostalim, vse zelo razumno. Logiko pa lahko tudi obrnemo: kljub temu da je vse zelo razumno, 1 % ljudi vlada vsem drugim.

Spinozi in Marxu se zato pridružuje Freud: nezavedna želja podpira družbeno revolucijo, da bi bila svobodna, kajti nezavedna želja, in želja je bistveno nezavedna, je taka, da je njen objekt odsotnost objekta. V nasičenem svetu dobrin želja ne more biti svobodna, saj se v njem ljudje nenehno trudijo, da bi zadovoljevali želje, ker naivno verjamejo, da je želje mogoče zadovoljevati z dobrinami, ki jih v velikanskih količinah proizvaja kapitalizem.

Pika na i, ki jo pritisne Lacan, je zato nenavadno preprosta: ko ustanovi leta 1964 Freudovsko šolo, nadaljuje tradicijo razsvetljenske misli, ki je doma v republiki uma. Zakaj je to pomembno?

Pomembno je zato, ker človeška bitja le v republiki uma lahko prepoznavajo naravo lastne odtujenosti in nezavedne želje, kar pomeni, da prepoznavajo tudi nujnost družbene revolucije.

Republika uma je torej polje, v katerem človeško bitje prepozna resnično naravo lastne želje in svobode. Polje tvori tako, da resno razmišlja o svojem družbenem položaju, o želji in svobodi. Ko jo prepozna, se zgodi prehod, zato vztraja kot subjekt želje. Nič več ni želeče bitje, ego, ki želi, tako kot želijo potrošniki v kapitalizmu. Med enim in drugim je pomembna razlika.

Subjekt želje je zmožnost človeškega bitja, da se konstituira kot svobodno bitje, ki hoče, ker mora hoteti v bogu, ki hoče, kar mora hoteti v republiki uma, ki nujno omogoča kreativnost.