Očitno kriza še ni tako kritična, globoka in usodna; vsaj za nekatere še vedno ne. Za tiste, ki zasedajo vplivne funkcije in pomembne položaje v državni upravi ali se kako drugače skozi njo napajajo, je kljub vsemu dovolj možnosti in priložnosti za plenjenje. Stare prakse klientelizma, nepotizma, korupcije in političnega kadrovanja se še kar vrstijo in kljub nekaterim medijskim odkritjem ter le redkim sodnim epilogom ne kaže, da bi se jih dalo kaj kmalu izkoreniniti, saj se zdi, da so sestavni del (ne)kulture družbe v kateri živimo. Praks, ki smo jih bolj ali manj vsi stoično tolerirali vsaj dokler tudi sami nismo začeli plačevati visokih davkov za tovrstna nezakonita početja drugih. Sedaj pa nam izstavljajo račune tudi za nazaj, tudi za stvari, ki so jih zakrivili drugi ali prav ti, ki pišejo račune in nam krojijo politiko. Pritisk se počasi dviga in jeza narašča, a kljub vsemu ne pride do vrelišča in množičnega upora ter revolta.

Tudi državljansko vstajništvo je zaspalo, se vdalo, zapadlo v počitniško malodušje, namesto da bi se besede spremenile v dejanja, akcijo in politično angažiranost je vse zamrlo, otopelo, se razkrojilo, skregalo. Nezaupanje med vstajniškimi skupinami in posamezniki je preseglo vse meje razumnega in morda mestoma celo preseglo bebavost igric etabliranih politikov.  Dokler je šlo le za besede in ideje se je trlo skupin in posameznikov, ki so naznanjali velike spremembe, a ko je bilo potrebno preiti k dejanjem so ostali le redki pripravljeni, da svoj prosti čas in tudi denar investirajo v negotov projekt prihodnosti. Kako lahko na tej osnovi upamo in verjamemo,  da bomo lahko nosilci sprememb, če se sami nismo sposobni držati minimalnih etičnih načel in solidarnosti, samoomejitve ter sodelovanja, povezovanja, zaupanja?

Rivalstvo kdo bo prvi, kdo boljši je povsem zasenčilo skupne cilje in zelo sorodne programske vsebine. Kljub začetni jezi in ogorčenosti ter posledično volji za spremembe ter prenovo, ki so nas združili v skupni upor. Ponovno so prevladali egoizmi in razlike, ki kot že tolikokrat povzročijo, da pride do razvajanja, izgubljanja prepotrebne energije in časa. Vse bolj resno je treba vzeti v pretres namigovanja Janeza Janše in njegovih vernikov, da so bili protesti (vsaj deloma) organizirani in zrežirani, saj kako si drugače lahko pojasnimo nenaden upad interesa protestnikov, različnih civilno-družbenih gibanj ter političnih pobud za spremembe. Številni pozivi k političnemu povezovanju in angažmaju so izzveneli v prazno in zopet ni resne alternative, ni spremembe politične paradigme, zamenjave, ki bi bila sposobna spodnesti neoliberalno logiko kateri zvesto sledita tako leva, kot desna politična opcija.

Zamenjala se je vlada, a politika prevar in nesramne arogance, političnega kadrovanja brez kompetenc, brezglavega varčevanja na najšibkejših, preprečevanje političnega udejstvovanja in soodločanja, onemogočanje referendumskih pobud, servilne poslušnosti šefov EU in sprenevedanja do vseh strukturnih problemov povezanih s korupcijo, se mirno nadaljuje. Povsem mirno brez uporov in protestov,  kljub še hujšim kriznim ukrepom ter napovedanim zaostritvam se odvija skoraj surealni scenarij v katerem se počutimo povsem nemočni. Kjer vpijemo v hrupni množici, ki je okupirana s vsakdanjim tračanjem in je naš krik povsem nem.  

Kaj nam torej še preostaja? Da upamo na še slabše čase, ki prav gotovo že prihajajo, da se vse zaostri do te mere, da ljudje ne bodo imeli kaj izgubiti in se česarkoli še bati? Takrat se bomo morda poenotili in našli skupne imenovalce za skupen boj za drugačno in boljšo prihodnost. Zdi se, da vse kar nam preostaja je čakanje, da pride ta kruti trenutek spoznanja in odločitve, da bo upor možen in uspešen.