Ko smo se Slovenci pripravljali na vstop v EU in NATO so nam iz Bruslja postavili cel kup pogojev, med katerimi so nekateri zahtevali določene popravke naše ustave, od katerih se je eden manifestiral kot novo vstavljeni člen 3a. Glede na njegovo birokratsko dolgočasnost me ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da ga birokracija naših (takrat še bodočih zaveznikov) ni le zahtevala, temveč tudi narekovala.

Kakorkoli, člen 3a se začenja z izredno zanimivo formulacijo, ki si zasluži podrobnejšo obravnavo:

Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretinjsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.

Zakaj so te besede zanimive? Leta 2008 so Irci na referendumu odločali o ratifikaciji lizbonske pogodbe in le-to zavrnili. EU je Irsko nato »prepričala«, da se splača referendum ponoviti in leta 2009 so irski volivci, sedaj že v strahu za preživetje države spričo ekonomske situacije glasovali »prav«. Je to ravnanje, ki pristoji organizaciji, ki spoštuje demokracijo? Ko je Grčija nekje ob istem času šla pod vodo, ji je EU vsilila zunanjo »krizno upravo«, ki še danes nadzoruje in usmerja delo grške vlade in deluje povsem neodvisno od grškega ljudstva. Podoben razvoj, le da v manj odkriti obliki, je opazen tudi v primerih Španije, Portugalske, Cipra in morda celo Italije. To ni demokratično. Evropsko unijo vodi cel kup ljudi, ki niso neposredno izvoljeni (evropska komisija, evropski svet in tudi evropska centralna banka). Evropski parlament, glavni organ EU, se šibi pod težo orjaškega demokratičnega deficita: parlament ima 766 poslancev, ki zastopajo preko pol milijarde ljudi. Če to preračunate, ugotovite, da en evroposlanec v povprečju zastopa čez 650000 tisoč (torej za dve Ljubljani) prebivalcev.

Krizne uprave pod poveljstvom EU so v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in na Irskem so dobesedno milijone ljudi oropale pravice do dela, zdravstvenega varstva, primernega stanovanja, socialne varnosti, brezplačnega šolanja, premoženja (kot v primeru davka na bančne vloge na Cipru) in obveščenosti (kot v primeru ukinitve grške RTV). EU prav tako ni zaščitila svojih prebivalcev pred ameriškimi vohuni ali odločno ukrepala glede sramotnega ravnanja z nezakonitimi priseljenci. Na izpitu iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin EU torej pogori.

Kaj to pomeni za nas? EU ne izpolnjuje vsaj dveh od treh pogojev, ki jih naša ustava, spremenjena na željo EU, predpisuje za mednarodne organizacije, na katere smemo prenašati naše suverene pravice. Ali to pomeni, da pristopna pogodba Slovenije z EU ni več veljavna, saj je sklenjena z organizacijo, s katero take pogodbe ne smemo skleniti? Po mojem da.

Možna sta dva protiargumenta:

1. EU v svojih temeljnih dokumentih izpoveduje zavezanost demokraciji in človekovim pravicam, zato izpolnjuje pogoje iz člena 3a.

Tak argument bi na glavo obrnil ves pravni red, saj v skladu z njim dejanja nimajo nobene teže, štejejo le pisane zaveze in obljube. V skladu s to logiko je torej nemogoče, da bi koga obsodili zaradi kršitve pogodbe (saj bi že sklenitev pogodbe štela kot njena popolna izvršitev), prav tako pa bi bilo nemogoče, da bi oseba, ki uveljavlja ugovor vesti (torej je sprejela uradno odpoved vsakršnemu nasilju) koga pretepla, posilila ali umorila.  

2. Pristopna pogodba še velja, saj so v času njene ratifikacije veljali pogoji po členu 3a.  

Tudi tak argument ima daljnosežne posledice, saj postavlja pogodbeni stranki v neenak položaj: ena se namreč mora držati pogodbe, druga pa sme od pogodbe odstopati, oz. sme vsaj ustvarjati stanje, v katerem je izvajanje pogodbe za drugo stran škodljivo in zaradi katerega druga stran ne bi želela (ali smela) skleniti pogodbe, če bi obstajalo v trenutku sklenitve. Državna suverenost je izredno občutljiva in dragocena zadeva, zato bi se spodobilo, da jo zaščitimo z najtrdnejšimi pravnimi načeli. Mednje, čeprav nisem pravnik, štejem tudi načelo, da mednarodna pogodba velja le, če jo obe strani izvajata, kot je to v pogodbi določeno in če se trajno vzdržuje stanje, v katerem bi bilo tovrstno pogodbo moralno in legalno dopustno skleniti. V kolikor ta zadnji pogoj ni izpolnjen, je suverenost države namreč ogrožena ali pa se država znajde v sodelovanju z organizacijo, ki krši človekove pravice in demokratična načela, kar dela državo proti njeni volji soodgovorno za ta dejanja.

Sklenemo lahko torej, da naj je EU pustila na cedilu in da posledično nimamo več do nje nobenih obvez. V EU smo stopili z velikimi pričakovanji, ki so jih poganjale vsesplošno razširjene in do nezavesti ponavljane obljube o napredku, ki ga bo prinesla evropska družina. Tega napredka ni bilo, hkrati pa se je EU čedalje bolj kazala kot institucija ekonomskega zatiranja, nacionalne in ekonomske neenakosti, birokratske okostenelosti in brezbrižnosti do krivic. Dejanja EU že leta nasprotujejo idejam slovenske ustave, idejam, ki naj bi tvorile temelj naše državnosti. No, če je treba izbirati med našo državnostjo in zagovarjanjem evropskih prestopkov bi morala biti izbira jasna.