Svet si ne more več privoščiti Matere cerkve, v kateri moški tako zagnano in v luči srednjeveških pogledov na svet, zamisli o grešnosti in občutkih manjvrednosti obvladujejo pokorne ovce, otroke, zlasti pa ženske. Prav tako si ne more privoščiti Kapitalizma in mita o neskončni rasti vsega. Čas je za nove čase, v katerih bo imela pomembno vlogo avtentična ljubezen, ne pa nostalgična zaverovanost v Mater in njeno podobo, ki jo je neoliberalizem že pred desetletji prikrojil za svoje potrebe, prek katerih vse bolj obvladuje gigantske množice ljudi z vsega planeta.

Zaverovanost vanjo nujno potrebuje ostro in brezkompromisno kritiko, saj je patološka, spremlja pa jo to, kar imenujemo v psihoanalizi morala zaprtega prostora. V tem lahko prepoznamo tudi velikanski paradoks globalnega sveta v tretjem tisočletju: na videz je povsem odprt in brezmejen, v resnici pa je bolj zaprt, kot je bil v srednjem veku.

Prepovedi oziroma zapovedi Matere namreč nujno zapirajo prostor, ki ga prav tako nujno spremlja domačijska tiranija ali tiranija zaprtega doma, zaradi česar ni naključje, da se v Sloveniji zgodi tako veliko brutalnih zločinov za zaprtimi vrati domov, drugje po svetu pa ni bistveno drugače.

Na družbeni ravni je zaverovanost v Mater prispevek potrošnikov k ohranjanju iluzije v Kapitalizem kot velikansko skledo, iz katere potrošniki zgolj jemljejo v prepričanju, da bo skleda ne le vselej polna, temveč bo tudi vse večja.

Institucionalizirana religiozna srca, prenapolnjena potrošniška srca, v klišeje ujeta simulirana srca so očitno slabe, revne prispodobe za ljubezen, ki jo zagovarjajo pridigarji in drugi ljudje, ko odgovarjajo na na hitro pripravljena anketna vprašanja o vrednotah, za katera bijejo njihova srca. Naj se vam izpolnijo vse skrite želje, je običajna puhlica, ko nekomu, ki ga imajo radi, voščijo.

Ali si predstavljate, da bi se vsem pedofilom tega sveta izpolnile vse skrite želje? Je komu jasno, kaj bi pomenilo, če bi se izpolnile vse potrošniške želje, ki so skrite v srcih ljudi? In katere skrite želje naj se izpolnijo pijancem, morilcem, latentnim psihopatom, na otroško pornografijo mahnjenim ljudem, ljudem, ki imajo radi avtoritarne in totalitarne odnose? Katere želje naj se izpolnijo Materam, razvajenim otrokom, pohlepnim, sebičnim in egocentričnim ljudem, pa ljudem, ki uživajo ob pogledu na ognjene zublje, kleptomanom, sadistom, ljudem z grandioznimi idejami, narcističnim in vase zagledanim ljudem, generalom, političnim zanesenjakom, povzpetnikom, nostalgičnim nacistom, fašistom in komunistom, milijarderjem, tajkunom, korporativnim voditeljem, zavistnežem, ljubosumnim ljudem, pretepačem, ljudem, ki radi zbadajo druge ljudi, jih žalijo, si jih podrejajo? Kaj vse naj se izpolni ljudem, ki živijo od manipuliranja z ljudmi, zastopnikom propagande, nosilcem norih idej, ki komaj čakajo, da pridejo na oblast, da bi jih uresničili?

Namesto s kreativnostjo, skromnostjo in z zmožnostjo za intimnost in ljubezen v bogu imamo tako opraviti z brezmejno blaznostjo in z delirijem domačijskih klišejev, Materinskega novoreka, korporativnega žargona in čudaških želja, medtem ko ljudje naivno verjamejo, da z izpolnjevanjem vseh želja in potreb po skromnih močeh, a z radostjo v srcu prispevajo k skupni duhovni prenovi sveta.

V resnici se dogaja ravno nasprotno: svet drsi v materialistični delirij brez primere v zgodovini, a pri tem nikakor ne mislim na katastrofalne podnebne spremembe, temveč na življenje v svetu neskončne, brezmejne rasti in bizarnega prepričanja, da mora vse nenehno naraščati.

Preprosto univerzalno in iz davnine izhajajoče spoznanje pa je, da resnična, avtentična ljubezen zajema tudi odpoved, žrtvovanje. A to ni žrtvovanje teh, ki naj ubogajo Veliko Mater in si nalagajo vse večje občutke krivde, ker ji ne morejo ustreči, temveč je odpoved, žrtvovanje same Matere – ki natanko zaradi žrtvovanja preneha biti vseobsegajoča in neskončno zahtevna Mati, zastopnica morale zaprtega doma.

Tak je simbolni pomen kastracije, kot jo je razumel Freud. Kastracija namreč ne pomeni, da ženske nimajo nečesa, kar imajo moški. Daleč od tega. Kastracija pomeni, da je svet sam narejen na poseben način, ki ga človeški um tudi lahko dojame in razume.

Svet je narejen tako, da je neskončen, nedoločljiv in zlasti odprt. Kastracija preprosto pomeni odprtost, ki je vselej v duhu. Kdor je kastriran, moški ali ženska, je čisto vseeno, je povsem odprt do boga, zato ga morala zaprtega doma zgolj utesnjuje. Torej je v neskončnem umu, ki si ga ne lasti, kar pomeni, da preprosto ne more biti kapitalist, pomeni pa tudi, da niti nima želje, da bi postal.

Simbolna kastracija je uvod v razumevanje uma in nezavedne želje ljudi, ki pa ni le njihova želja, saj je tudi božanska, kar je izjemno pomembno. Z njo se tako rekoč vzpostavi eden izmed temeljev psihoanalize. Brez razumevanja simbolne kastracije ni psihoanalize. Ta je zato teorija in praksa neskončnega uma, za katero je zmožno človeško bitje, ki je vselej že v umu.

Kar resnično žene človeška bitja, torej ni utemeljeno niti v biologiji, kot je pokazal Freud, niti v domnevni materialnosti sveta, kot je pokazal Lacan.

Obstaja namreč logični čas, ko človeško bitje končno spozna, kakšna je pot iz zapora. Ali drugače rečeno: psihoanaliza je teorija avtentične ljubezni, ki jo zmore človek kot subjekt. Kaj je torej avtentična ljubezen?

Avtentična ljubezen je človekov odnos do drugega človeškega bitja v bogu. Povsem neumno je zato reči, da človek najprej ljubi samega sebe, nato pa še drugega. Odnos ima tri temeljne koordinate: spoštovanje, nežnost in zvestoba. Povezana je z željo, toda v tej perspektivi je želja čisto nekaj drugega kot v orisani kapitalistični perspektivi, v kateri človek želi zgolj zase in skrbi za svoje brezmejne potrebe.

Želja in avtentična ljubezen do drugega človeka v bogu čisto preprosto pomenita zmožnost človeškega bitja, da daje prednost drugemu človeškemu bitju. To ne more biti egocentrično potiskanje v ospredje samega sebe, kot je verjela Ayn Rand.

Vidimo torej, da avtentična ljubezen v kapitalizmu ne more biti nič drugega kot upor. Kapitalizem je ne prenese, zato je tudi ne dopušča in se ji upira z vsemi močmi.

Človek, ki zmore avtentično ljubezen, ki je transformativna moč v neskončnem, ima tudi posebno izkušnjo. To je izkušnja, za katero je najprimernejši izraz božansko hrepenenje. Človek je kot bitje v bogu proizvod, izdelek neskončnega, zato je to, kar ima za svoje, v resnici božje. Zaradi avtentične ljubezni končno preseže lastno egoistično in egocentrično identiteto ter dobi orisano izkušnjo.

Zaradi božanskega hrepenenja bolje razumemo Nietzschejev koncept čezčloveka oziroma čezčloveškega. Preseganje lastne egoistične identitete zato ne pomeni le odpiranja človeka drugemu človeku, temveč pomeni tudi to, o čemer je govoril Nietzsche, ko je razmišljal o čezčloveškem: čezčlovek je bitje nove kulture, novega življenja, ki ga tako imenovana objektivna racionalnost, v katero so ujeti vsi drugi, sploh ne zanima, če potrošništva niti ne omenjam.

Na tej točki lahko parafraziram eno temeljnih Lacanovih spoznanj, ki je nastalo, ko je razmišljal o konstituiranju človeškega bitja: človek ne more postati človeški v polnem pomenu besede brez ljubezni, to je brez posebnega transformativnega odnosa do drugega bitja, h kateremu ga usmerja avtentična ljubezen.

Ko postane človeška žival človek v polnem pomenu besede, končno pride do izraza psihoanalitično spoznanje, da je ego zgolj imaginarni sedež odporov in obrambnega delovanja, kot ga je imenoval Lacan, instanca, ki se skuša prilagajati okolju, medtem ko je nosilec avtentične ljubezni subjekt, instanca, ki se ne prilagaja, ampak je kreativna, zato zlasti Američani za psihoanalizo tudi nikoli niso pokazali resnega zanimanja, in so se priklonili psihologiji ega, ki na žalost še danes prevladuje, saj jo je Kapitalizem s pridom in z lahkoto izkoristil za svoje potrebe, izkorišča pa jo še danes.