Uvodoma velja omeniti, da tako Chomsky kot Žižek v medijih že nekaj časa veljata za najbolj nevarna misleca. Obstaja nekaj različic, zato je eden ali drugi eden izmed najbolj nevarnih, najbolj nevaren na svetu, na Zahodu, v zadnjih letih … Pomembno je, da se ob njunih priimkih vedno znova pojavlja izraz nevaren.

Kako to razumeti? Zakaj bi bil Chomsky nevaren, komu je nevaren Žižek? Nista zločinca, nista terorista, nista psihopata, nikomur ničesar nočeta. V čem sta nevarna, s čim sta nevarna, koga ali kaj ogrožata? In če sta tako zelo nevarna, kje so vidne posledice njunega nevarnega delovanja, saj nista več najstnika?

Vsem tem vprašanjem se pridružuje njun medsebojni spopad, ki smo mu priča zadnje čase, v katerem, kako ironično, drug drugemu dokazujeta – da ravno nista nevarna!

Chomsky tako pravi, da je Žižek šarlatan in pozer, da uporablja maškaradne besede, s katerimi skuša ugajati poslušalcem, potratne, fantastične besede, ki v resnici ničesar ne pojasnijo, kar naj bi pomenilo, da Žižek sploh nima nobene teorije in se zgolj pretvarja, da jo ima, kar pomeni, da ničesar ne razlaga, temveč zgolj obrača besede.

Če ima Chomsky vsaj delno prav, je skoraj neverjetno, da razglašajo mediji Žižka za nevarnega misleca. Namesto da bi ga prepoznali kot šarlatana, ga povzdigujejo v oblake. Kako je to sploh mogoče?

Morda je mogoče natanko zato, ker obstaja v izjavah Noama Chomskega zrno resnice. Ko slišite Žižka stotič pripovedovati iste vice in enake zgodbe, vas res utegne miniti, da bi ga še poslušali. In ko vam sam Žižek reče, da se morate prebiti skozi njegove goste besede in izluščiti tiste, ki so zares prodorne in nevarne, vas prav tako mine, saj si mislite, da res ni treba dve uri govoriti, da poveš tri pametne in nevarne stavke, ter pri tem desetkrat reči za tega ali onega teoretika, da je kompleten idiot, in vsakič dodati, da bodo tako ali tako vsi po vrsti končali v Sibiriji, ko bodo Žižek in njegovi zmagali.

Natanko tako delujejo tudi mediji, zato prepoznavajo Žižka kot nevarnega, pri čemer je sama nevarnost zgolj oglaševalski okrasek, ki naj pritegne poslušalce in naredi vtis nanje.

Žižek kajpak ne ostaja dolžan in trdi, da je tudi Chomsky brezzob in nenevaren, saj nima nobene teorije in se kar naprej moti v razlagah, pri katerih se zanaša na premalo preverjena empirična dejstva, te svoje hibe pa ni odpravil, čeprav se vleče že desetletja. Zakaj potem mediji že dolga leta trdijo, da je tako zelo nevaren mislec, če pa je očitno, sledeč Žižku, še večji šarlatan kot Žižek?

Kaj se torej dogaja, kako sta lahko dva šarlatana, od katerih se vsaj eden kar naprej moti, nevarna? Odgovor je jasen: v resnici nista nevarna, le mediji ju ponujajo kot nevarna, da bi se bolje prodajali. Ali pa sta v resnici nevarna, pa ju mediji označujejo za nevarna, da bi bili ljudje zmedeni.

Žižek je vsekakor popularen, zato predava na vseh mogočih koncih sveta, njegova predavanja pa so zelo obiskana. A zakaj so obiskana, zakaj hodijo ljudje poslušat človeka, ki je bodisi nevaren bodisi je pozer in šarlatan?

Obiskovalci sami pogosto rečejo, da gredo poslušat Žižka, da bi bili deležni spektakla, da bi ga videli, tako kot hočejo videti filmsko zvezdo. Torej smemo sklepati, da jih njegovo govorjenje (nevarno ali ne) sploh ne zanima. Zakaj bi jih tudi zanimalo? Koga danes sploh še zanima filozofska ali teoretska misel, kaj naj človek z njo počne, saj ne dodaja vrednosti?

Zdi se, da ima Chomsky vendarle prav. V spektakelskih družbah, v svetu zabav in avantur ne poslušaš Žižka, če ni sam del avanture, zabave ali neobvezne retorične vaje, pa naj si sam o tem misli, kar hoče.

Pa vendar ta argument ne pojasni vsega. Težko je verjeti, da čisto vsi ljudje poslušajo Žižka kot komika ali zabavnika, in skoraj nemogoče je, da sam Žižek ne bi opazil, da je šarlatan in se nad takim spoznanjem zamislil, saj je navsezadnje psihoanalitik. Čisto mogoče je tudi, da ga vsaj nekateri resno poslušajo in se skušajo iz njegovih besed česa naučiti.

A zakaj ima Žižek predavanja, ki jih obišče na tisoče ljudi? Zakaj ne bi vselej predaval v majhnih, zakotnih predavalnicah nekje na margini družbenega življenja, kamor bi prišlo tistih deset ljudi, ki jih zares zanima teoretska in filozofska misel?

Množicam namreč ne moreš resno ponujati teoretske misli, saj ta po definiciji ne mara teorije. Prav tako je ne ponujaš v spektakelski obliki, saj je teorija vselej – nekoliko paradoksno – konservativna. Torej ima Chomsky še enkrat prav: Žižek potrebuje množice, te pa njega.

Problem je, ker množice ne mislijo; zlasti ne mislijo v kapitalizmu, ker je v njem treba biti zgolj potrošnik. Zakaj bi se torej Žižek vedno znova pojavljal pred njimi? Morda preprosto zato, ker nezavedno želi, da bi ga množice ljubile, da bi postal slaven in bogat, kakršen je želel biti tudi Lacan, njegov veliki učitelj.

Podobno pa lahko rečemo za Chomskega, ki je tudi izjemno znan po vsem svetu, gotovo pa je tudi slaven in ima veliko pod palcem. Zakaj bi ga tako veliko ljudi hotelo slišati? Kaj bi hoteli slišati? Nevarne misli ali misli, ki potrjujejo to, kar sami verjamejo?

Problem je vsekakor pereč in realen: Kako zapakirati nevarne misli, da jih bodo poslušale množice, obenem pa jih bo kapitalizem z lahkoto predelal v blago, ki se dobro prodaja?

Ljudje v glavnem nikoli v zgodovini niso hoteli slišati nevarnih misli. Tudi danes imajo raje čim manjšo kognitivno disonanco, torej čim več tega, kar potrjuje to, kar že vedo. Sta potemtakem Chomsky in Žižek izdelka sodobne množične industrije znanja, ki ju prodaja poslušalcem kot priljubljeno blagovno znamko z nalepko nevarni mislec?

Vsekakor lahko rečemo, da sta tudi blagovni znamki. A tega jima ne gre zameriti, saj v sodobnem kapitalizmu drugače kot blagovna znamka ne moreš doseči, da bi te kdo povohal; in v takem svetu tako ali tako nihče nikogar ne jemlje resno.

Če bi Žižka in Chomskega veliko ljudi jemalo resno, bi postala nevarna, zelo nevarna, saj je bila resna, kritična misel vselej nevarna za vsako obliko gospostva in za vsakega zastopnika oblasti, za vsako ideološko prakso; sklepati smemo, da danes ni nič drugače. Živimo namreč v svetovih, v katerih so izbrane besede lahko nevarne, zato se manipulatorji tudi tako trudijo, da bi jih predelali v nenevarne. Oblastniki so se vselej bali ljudi, ki so znali artikulirati resnico samega gospostva, zato so te, ki so jih ogrožali, preganjali.

Artikuliranje resnice gospostvenih odnosov in družbenega življenja je torej nevarno, zato bi ljudje lahko postali celo množično zainteresirani za resnico lastnih kapitalističnih življenj, ki so polna izkoriščanja, manipuliranja, nepravičnosti, kraj in vsega drugega. V tej perspektivi bi Chomsky in Žižek lahko pomembno prispevala k revolucionarnim družbenim spremembam, ki so krvavo potrebne, če bi se nehala zmerjati in si dokazovati, kako zelo nenevarna sta.

V resnici sta nevarna, ker znata misliti.

A človek, ki zna misliti in je nevaren z besedo, ki razgrajuje ideološke prakse, jih onemogoča in blokira, ne bi smel skušati biti všečen ali popularen, kajti sodobni kapitalizem zna tudi iz nevarnih ljudi v hipu narediti marionete, saj ve, kar je pokazal Freud: vsak človek potrebuje druge ljudi, da ga občudujejo in potrjujejo v njegovi identiteti. Ali nekoliko drugače rečeno: vsakdo ima vsaj en simptom. Chomsky in Žižek nista nikakršni izjemi.

Samo subjekt, o katerem je napisal Alain Badiou izvrstno knjigo, nikoli ne pade v past in ne dovoli, da bi ga premamila želja po všečnosti in popularnosti, saj ve, da je potem konec s teoretsko produkcijo, zato ne zmerja drugih, da imajo simptome, ampak se loti lastnih in postane – še bolj nevaren.