V srditem medijskem boju, ki ga brez usmiljenja bijeta Žižek in Chomsky, se moramo strinjati s slednjim, da pozerstvo res ni najbolj produktivna levičarska drža, čeprav je zelo mamljiva – zlasti v spektakelski družbi. Pa vendar se moramo strinjati tudi z Žižkom, ko trdi, da je danes morda bolj kot kadarkoli pomembna teorija oziroma dekonstrukcija ideoloških praks, saj se zdi, da je teorija že povsem odveč in nepomembna – prav tako prepričanje je seveda že učinek delovanja ideoloških praks, ki neposredno potrjuje njihov obstoj in njihovo učinkovitost.

Dekonstrukcijo ideoloških praks potrebujemo tudi v Sloveniji, saj je videti, da ljudstvo zgolj čaka na boljše čase, medtem ko potekajo titanski spopadi med levimi in desnimi – natanko za interpretacije realnosti in za to, kdo bo prešil polje in postal glavni na vasi oziroma v mestu.   

JJ se je tako vnovič modro izrekel o slovenski vladi in nezavidljivem stanju v državi. Pred zvestimi podaniki je uporabil nekaj krepkih izrazov in jasno pokazal željo, da bi se še enkrat zavihtel v sedlo, češ da ima programe. Na žalost smo vsi skupaj v istem čolnu, ki ga še tako krepki izrazi ne bodo preusmerili, programi, četudi je njihov avtor sam JJ, pa prav tako ne, kajti Slovenija je majhna država v jeklenem primežu kapitalizma in železnem primežu evrobirokratov iz Bruslja.

V teh pasjih dneh, ko se temperature vztrajno zvišujejo in človek še diha težko, kaj šele, da bi se premikal, je morda dovolj časa za razmislek nekje v miru, v senci, s hladno glavo torej. Ta sicer težko prežene grozeče misli, da bo v prihodnosti še bolj vroče, ker si preprosto težko predstavlja sebe v okolju, kjer ima zrak dalj časa več kot štirideset stopinj, toda tudi prijazne zgodbe o neskončnem reševanju bank, ki, mimogrede, v glavnem še vedno zgolj kopičijo izgube, kot poročajo mediji, zaganjanju gospodarstva, ki ga ni nikjer videti, mitičnem sodelovanju, o katerem govori gospod predsednik, prijaznem političnem projektu Brdo, za katerega se zavzema isti gospod, ni pa videti, čemu je sploh namenjen, niso nič manj grozljive, kajti trezna glava preprosto ne najde argumenta za trditev, da bo na primer današnja generacija mladih ljudi, starih dvajset in nekaj čez, sploh kdaj dočakala pokojnino, saj je zelo verjetno, da številni niti ne bodo dobili službe, zato že čez nekaj časa kratko malo ne bo res, da svet stoji na mladih; čisto mogoče je, da svet, tudi zaradi podnebnih sprememb, sploh ne bo več stal.

Psihologija ljudi bo zato v prihodnosti vse pomembnejša, čeprav se sliši čudno. Razlog za zapisano trditev pa je vendarle zelo preprost: navajeni na izobilje in nenehno rast vsega, ljudje preprosto nočejo verjeti in razmišljati, da je kapitalizma, kakršnega poznajo, definitivno konec. Še naprej hočejo verjeti v pravljice o nenehnem napredku, kopičenju vsega, bogatenju, boljšem svetu, ki bo vzniknil kar sam od sebe. Ljudje naivno verjamejo, da kdor čaka, tudi dočaka; v resnici je največkrat tako, da tisti, ki čaka – zgolj čaka. Kratko malo torej nočejo sprejeti dejstev sveta, ki se sicer kopičijo pred njimi in jih je že zelo veliko. Pogovarjajo se tako, da izhajajo iz sebe, kot pravi žargon, iz svojega notranjega pristnega in neomadeževanega jaza, kot da ta zares obstaja, iz lastnih potreb in želja, ki so nadvse preproste: naj bo spet vse tako, kot je že bilo. Radi bi namreč imeli kapitalizem, saj je najboljši od vseh sistemov, vendar brez katastrof, grozljivih podnebnih sprememb, brez tajkunov in bogatenja nekaterih na račun drugih, brez izkoriščanja, brez nepravičnosti, z neskončno rastjo, s socialno državo, z vrednotami, s srečnimi družinami, toplimi domovi, prijatelji. Naj se torej nekaj zgodi, naj se pojavi nekdo in naj nekaj naredi, naj začara, da bo kapitalizem prijazen in rožnat in cvetličen in prijeten in poln udobja za nas.

Za druge nas namreč ne briga. Vsakdo naj pomete pred svojim pragom, pa bo svet v trenutku lepši, bolj čist in boljši, vsakdo naj nekaj naredi na sebi, pa bo tudi kapitalizem drugačen.

Logika razmišljanja pa je na žalost povsem zgrešena, zavita v mite in iluzije. S psihologijo in psihoterapijo namreč ne moremo spreminjati družbenih procesov, saj še posameznike, ki hočejo spremembe, težko, z njima ne moremo spreminjati materialnih historičnih mehanizmov, ne moremo preoblikovati kapitalizma, saj zakoni njegovega delovanja niso psihološki, zato ne bo pomagala niti psihoterapija s konji, z delfini, s psi in z drugimi prijaznimi prebivalci živalskega kraljestva. Nanj ne moremo vplivati niti z domiselnimi metaforami, s cvetličnimi prispodobami, s sočnimi izrazi, s poskakovanjem na eni nogi, z vrtenjem okoli navpične osi ali z zaklinjanjem. 

Ne pomaga niti psihiatrija s svojimi zdravili. Ne pomaga sklicevanje na vrednote, pa če so še tako milozvočne, ne pomaga niti, če hodi papež naokoli v samih opankih, zavit v rjuho.

Pomagal bo le naključni, nepredvidljivi, kontingentni dejavnik, zaradi katerega bodo ljudje nekega dne preprosto odprli oči in končno prepoznali dejstva, ki so sicer pred njihovimi očmi že danes; a nikoli ne bodo odprli oči vsi, seveda, zato so spori, konflikti in boji med ljudmi, med vašimi in našimi, neizogibni.

Do tega trenutka bodo znanstveni orisi sodobnega človeka, njegove osebnosti in vrednot, v katere verjame, zgolj del cvetličnih ideoloških zgodb, ki pomagajo zanikati in tajiti vsakdanjo realnost, JJ pa bo še naprej razglabljal o avtobusih na napačni strani avtoceste, vozniških izpitih in stricih na zadnjih sedežih avtobusa, ki drvi nesreči naproti.

Modrovanje je namreč odveč, ker avtobus že nekaj časa drvi v prepad, a ne le v Sloveniji. To je namreč globalni avtobus, ki ga imenujemo kapitalizem. Zanikanje tega dejstva je velikansko, vseobsežno in vsenavzoče. Nič se na žalost ne bo spremenilo, saj sta mehanizma, kot sta zanikanje in utajitev, primitivna, kar pomeni, da sta zelo močna, vztrajna, žilava in trdoživa.

Tudi sodobna nevroznanost podpira psihološka spoznanja: ko človeško bitje nečesa noče videti, tistega dobesedno ne vidi; ko nečesa ne želi spoznati, tistega kratko malo ne spozna – včasih mine vse življenje, ne da bi človek spregledal. Vse to je zelo preprosto.    

Nevroznanost in psihologija sta že doslej ponudili ljudem dovolj argumentov za trditev, da ni nobene nujnosti, zaradi katere bi ljudje pravočasno spregledali, in še več jih bosta. Poleg tega je zgodovina polna primerov, ko so se zgodile katastrofe, ker večina ljudi preprosto ni poslušala manjšine, ki je videla natančneje in dlje.

Vsako pritoževanje je seveda nekoristno. Železnih zakonitosti sveta in psihologije vsakdanjega sveta pač ne bomo spremenili.