Ne razmišlja, ker raje čaka, jamra in stoka, se pritožuje, ima mnenja o čemerkoli, se zadeva s klišeji iz popularne kulture in kajpak navija za svoje.

Ko človek posluša komentatorje, politike, zlasti vodjo slovenske diplomacije, in medijske ljudi, ki modrujejo o političnem prostoru v Sloveniji, novih političnih strankah in pobudah, apatiji ljudstva, ki kot nevrotik večno nekaj čaka in se boji razočaranj, ga popade huda žalost, obenem pa resignirano ugotavlja, da se v Sloveniji pač ne more nič spremeniti ali pa se zadeve spreminjajo na slabše.

Principa modrovanja sta namreč dva.

Prvič. Ljudstvo čaka, je pridno, čeprav premalo, kot ugotavlja gospod Erjavec, in vztraja, da ima krščanske vrednote. Kar naprej in večno čaka na nove obraze, nova imena, nove stranke, med katerimi bo lahko izbiralo, saj si jih strašno želi, ker ima starih že vrh glave. Torej se obnaša kot ubogi kapitalistični potrošnik, ki neučakano pričakuje nove blagovne znamke na trgu in tiho upa, da bo med njimi kakšna po njegovem okusu.

Natanko to pa hoče tudi kapitalizem. Da ljudje čakajo, upajo. In so vedno znova razočarani, ker niso dobili tistega. Potem še bolj vdano čakajo ter se leta in leta zgolj vrtijo v krogih. Elite tudi zato lahko medtem delajo, kar hočejo. Poleg tega tudi pametujejo in se prepirajo. Pravijo, da se ne bojijo novih obrazov in imen in strank.

A so vsi nori!? Obnašajo se, kot da gre za privatno lastnino, ki je ne more noben tekmec ogroziti ali odvzeti, kot da je država njihova. Namesto sodelovanja in skupnega dela v dobro vseh imamo zato opraviti z oholimi elitami in s trpečim ljudstvom, ki, kot rečeno, čaka in se boji razočaranj.

Drugič. Elita se obnaša, kot da ve, kako ravnati z državo, ki je njena privatna lastnina – na primer kot podjetje ali velika samopostrežna trgovina –, v resnici pa ne razume niti temeljnih principov kapitalizma. Ljudstvo si obupano želi solidarnosti in pravičnosti, toda živi v popolni zmoti, saj niti prvo niti drugo ni blagovna znamka. Oboje je povezano z resnico in demokracijo, zanju pa ravno elite ne morejo skrbeti, saj morajo skrbeti zase, za svoje položaje, za dodano vrednost in za imidže, pri tem pa morajo vrteti še žargon ter novorek in sveto preproščino, pri čemer prednjači prav gospod zunanji minister.

Poteza je torej na strani ljudstva, ne novih strank ali pripadnikov elit. Ideja solidarnosti po definiciji ne more biti predmet modrovanja elit ali posameznih strank in njihovih prvakov. Označuje namreč gibanje, ki pa ne more niti nastati niti obstati brez ljudstva, zato se tudi imenuje socialno ali družbeno.

Gibanje pa lahko nastane le, če ljudje razmišljajo. Če razmišljajo, se Ideja lahko širi. Potem govorimo o gibanju. Sklep je očiten: brez Ideje in razmišljanja ni gibanja.

Ljudstvo bi se moralo končno naučiti, da demokracija ne pomeni svobodnega izbiranja med blagovnimi znamkami, temveč pomeni gibanje, s katerim ljudje prevzamejo državo v svoje roke, saj vanje tudi sodi.

Ali se bo torej v Sloveniji kaj spremenilo? Ne bo se, ker se preprosto ne more.

Ne more se zaradi obeh orisanih principov, pa tudi zaradi tega, kar sledi.

Osnovno spoznanje politične filozofije je, da se v politiki večina zadev zgolj ponavlja: ljudje in stranke se pač dolgočasno razvrščajo na desno ali levo – seveda pa so vsi tudi v sredini (sic!). Iz tega se ne more izcimiti ničesar novega, saj se na svojih položajih zgolj vrtijo.

V takem svetu vlada konsenzualna demokracija: ljudje se strinjajo, kdo so levi in kdo so desni, ti na desni se strinjajo, kdo je na levi, in oni na levi se strinjajo, kdo je na desni. Vsi skupaj se strinjajo, da delajo za razvoj in solidarnost in pravičnost in pravno državo in gospodarsko rast, v glavnem pa se samo prepirajo in bolj ali domiselno zmerjajo.

Dobesedno nihče pa ne spregovori o resnici sveta, s katerim skušajo upravljati, in o resnici lastnega početja. Ne spregovorijo pa zato, ker preprosto ne vedo, kaj je resnica sveta, ta pa jih niti ne zanima.

Zato pa se resnica sveta, ki ni zakon, ki ga ubogamo, temveč je kontingenten dogodek, ki smo mu zvesti, zanima zanje. Dogodek odpre v svetu polje, v katerem se ponudi nova možnost za artikuliranje resnice sveta. 

Prevladujoče strukture, politične in druge, so vselej proti dogodkom, in se jim upirajo, kar je seveda povsem logično. Njihovi zastopniki so arogantni, oholi in vzvišeni, zato nas njihovi odzivi ne smejo nikoli spraviti iz tira.

Odločilno je namreč tole. Ko se pojavi dogodek, ki je lahko izjava, srečanje med dvema človekoma, en sam človek, človek, ki razmišlja drugače, se ljudje, ljudstvo, ne pripadniki elit, establišmenta in prevladujočih struktur, znajdejo v položaju, v katerem lahko začnejo razmišljati o novih možnostih skupnega življenja, o alternativi.

Ni nujno, da začnejo razmišljati o alternativi, kajti obstaja tudi možnost, da se umaknejo v stare strukture, na katere so navajeni, ter tam ždijo, imajo mnenja, se vrtijo, upajo, čakajo in se bojijo razočaranj.

Natanko to hočejo pripadniki elit, zato vedno znova samozavestno izjavljajo, kar je te dni izjavila Alenka Bratušek: volitve pokažejo, komu ljudje zaupajo. Ozadje izjave je vselej enako: zaupajo kajpak nam, saj smo najboljši.

Resnične spremembe pa se lahko zgodijo samo z zvestobo Ideji – na primer ideji komunizma. Ideja sama odpre novo perspektivo, novo polje, v katerega lahko vstopimo in razmišljamo o alternativi.

Jasno je, da je tak odnos ljudi do Idej čisto nekaj drugega kot čakanje na nove stranke, nova imena in novo karkoli.

Alternativa je namreč mogoča, če ljudje ravno ne čakajo, ampak razmišljajo.  

In če razmišljajo, zlahka ugotovijo, katere so najpomembnejše vrednote na tem svetu, o katerih te dni pridiga skromni papež južnoameriški mladini. Zastopal jih je tudi JK.

In ne potrebujemo niti papeža niti desnih strank, da bi vedeli, kaj je zastopal in zakaj je njegovo poslanstvo tako pomembno za današnji čas.

JK je namreč zastopal in zagovarjal čisto preprosto preobrazbo človeškega bitja. Nikogar ni odrešil, zato pa je zastopal odnos do sebe, s katerim se vsak človek odreši sam, če je voljan, seveda.

Odreši se tako, da se znebi sebičnosti, narcizma in tesnobe. Ko mu to uspe, je njegova pot, njegova osebnostna rast jasno začrtana.

Pot vodi od sebičnosti, tesnobe in narcizma k pravičnosti, sočutju in skromnosti oziroma ponižnosti. Tak človek ne potrebuje pridigarjev in moralizatorjev, ki pozivajo k vrednotam, sami pa jih v glavnem ne morejo živeti. Kdor naredi orisani prehod, jih že živi, saj ve, da je to edina prava pot v življenju.

A nanjo ni mogoče stopiti brez razmišljanja.