Komaj rojeni bodoči britanski prestolonaslednik nima niti najmanjše predstave, da je del kraljeve blagovne znamke, vredne na stotine milijonov evrov, saj je preprosto še ne more imeti, ker se je ravnokar rodil. Ne ve, da je kakor Truman, za katerega je bil narejen ves svet. Nekoč bo seveda vedel, kaj pomeni blagovna znamka in zakaj je danes tako zelo pomembno biti taka znamka ali pa vsaj njen sestavni del. Vprašanje je, kaj bo s tako vednostjo storil, saj bo, kot vsak drug človek, zmožen za razmišljanje, kreativnost, vrednote in etična dejanja.

Tudi papež Frančišek ve, kaj pomeni biti del blagovne znamke. Na obisku v Braziliji, ki ga številni komentatorji mislijo skupaj s spektakloma, ki Brazilijo in svet še čakata (nogometno svetovno prvenstvo in olimpijske igre), se pričakovano in kljub že skoraj prislovični skromnosti bojuje za duše zlasti mladih ljudi, ki jim polaga na srce, naj živijo za prave vrednote.

Tudi JK je bil kot ribič, vendar se je bojeval zlasti s predstavniki duhovniške elite in zelo nazorno zastopal vrednote. Navadni ljudje mu niso sledili, ker se je bojeval za njihove duše, temveč zato, ker jih je prepričal s svojimi dejanji, pa tudi s svojimi idejami.

In natanko za duše gre, kajti več duš pomeni več denarja, več moči in več možnosti za korporativno širjenje. Če vprašate papeža Frančiška, je zadeva jasna: duše naj bodo varno shranjene za srednjeveškimi zidovi, ki so dovolj močni, da jim ne more škoditi niti teologija osvoboditve, rojena prav v Južni Ameriki.

Res je, da jim ne more škoditi, zato pa se je število vernikov v Latinski Ameriki v zadnjih desetletjih dramatično zmanjšalo. Ljudje pač nimajo preveč radi, da se korporativni upravljavci bojujejo za njihove duše, če znajo misliti alternativo; drugače je, ko je ne znajo misliti – takrat pohitijo naravnost v naročje tem, ki se bojujejo za njihove duše.

Zakaj bi človek sploh hotel biti blagovna znamka? Zdi se, da je odgovor na dlani: ker to prinaša slavo, denar, ugled, bogastvo in vse drugo. Blagovne znamke ne morejo obstajati brez duš ljudi. Kdor se bojuje za duše ljudi, se bojuje za blagovne znamke; papež Frančišek se ne bojuje nič manj kot drugi korporativni ljudje na tem svetu, kot so na primer predstavniki Koka kole ali Appla; vrednote so pri tem zgolj del žargona.

Še vedno živimo v srednjem veku. Poteka plenjenje duš, le načini so nekoliko sodobnejši in podprti z novimi tehnološkimi čudesi.

Pa vendar človek kot blagovna znamka ne more biti srečen. In cilj življenja ni postati blagovna znamka, ki se zavzema za vrednote; cilj življenja pomeni postati srečen, zlasti pa pomeni, da človek svoje duše ne proda nikomur. Morda je to najvišja in najvrednejša vrednota.

Človek, ki duše ne proda nikomur in nima interesa, da bi postal blagovna znamka, je zato nevaren, čeprav je njegov interes zgolj ta, da bi postal srečen. Primer je Spinoza, ki so ga zaradi vrednote, kakršna je neodvisna raba uma, izključili iz občestva že kot mladeniča.

Ko je Spinoza priobčil Teološko-politični traktat (1670), je bilo že jasno, da je filozofija najnevarnejšega uma sedemnajstega stoletja politična. A to ni pomenilo, da želi slavni filozof, ki so ga vztrajno razglašali za ateista, živel pa je neprimerno bolj skromno kot papež Frančišek, postati politik – daleč od tega. Pomenilo je čisto nekaj drugega.

Pomenilo je troje.

Prvič. Človek, ki želi postati srečen, mora razmišljati in filozofirati. To sočasno pomeni, da mora premagovati ovire v obliki predsodkov, stereotipov, klišejev in neumnosti. In vselej živijo nosilci vsega tega, ki aktivno zavirajo razmišljanje in strašijo ljudi pred njim. Med njimi še danes izstopajo zastopniki katoliške korporacije, ki ne morejo opravljati svojega poslanstva, če človek ni grešen, zelo močni pa so tudi politiki, zastopniki vraževerja in medijev.

Očitno je torej, da pomeni razmišljati ne le postajati srečen, temveč tudi aktivno sodelovati v bojih za pravičnost in demokracijo, ki sta prav gotovo pomembni vrednoti.

Drugič. Človek za srečo ne potrebuje nasvetov drugih ljudi, ne potrebuje zunanjih avtoritet, saj mu zadošča notranja avtoriteta, ki je um oziroma razum. Zunanje avtoritete zgolj ovirajo človeka, da bi postal srečen, saj na vse mogoče načine skušajo doseči, da bi skrenil s prave poti, ki je predajanje umu, in prodal dušo najboljšemu krošnjarju.

Človek, ki sledi umu in samo njemu, je ateist v pristnem pomenu besede. Ni krivoverec ali brezbožnik, kar so očitali Spinozi, temveč je pravi vernik, a true believer. Še več: šele tak človek resnično razume, kaj so vrednote, kaj je bog in kaj pomeni biti srečen v bogu. In srečen človek ne potrebuje niti skromnega papeža niti bogate Cerkve, niti olimpijskih iger niti fuzbala.    

Tretjič. Želja, da bi bil človek srečen, je neposredno povezana s svobodo, ki sodi v sam vrh vrednot. Svoboden človek razmišlja in ima pravico, da pove, kaj razmišlja. Ta pravica je danes v glavnem kršena  oziroma blokirana, zato si ljudje v glavnem izmenjujejo kratka sporočilo, zato twitajo, radi pa imajo tudi spektakle – je varneje.

Taka sporočila so daleč od razmišljanja, zato ljudje niso srečni, temveč v najboljšem primeru simulirajo srečo, kar pomeni, da se sprenevedajo.

Spinoza je z razmišljanjem, ki mu lahko sledimo v Teološko-političnem traktatu, danes enako aktualen, kot je bil pred stoletji, kajti ljudje so v prizadevanjih, da bi postali srečni, še vedno ogroženi.

Zastopniki sodobnih spektaklov in korporacij so namreč še vedno premočni. Miselni obrati, ki jih zmorejo na primer JJ in drugi v tej državi, so naravnost fantastični, vendar delujejo.

Ko smo nekoč kot pionirčki mahali z zastavicami na Titovi cesti, po kateri se je peljal Tito, nismo vedeli, da bodo kasneje sicer skromni spektakel uvrstili pod rubriki totalitarnost in kult osebnosti. Ko skoraj pol milijona ljudi pozdravlja skromnega papeža, ko se vozi po brazilskih cestah, varuje pa ga armada policistov in agentov, ki si jih Tito ne bi mogel niti privoščiti, saj so preprosto predragi, je to vrhunec duhovnosti, ljubezni in sreče ter pravi način za uveljavljanje vrednot v tem nesrečnem svetu.