Skoraj na isti dan se je zgodilo tole. Kardinal Rode je preroško dejal, da bo papež Frančišek sprožil duhovno prenovo sveta. Bavčar, Šrot in še dva tajkuna so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Slovenska vlada je pričakovano napovedala, da bo naslednje leto vzela ljudem še več denarja, kot ga že je. Torej bo luč na koncu tunela še vedno zgolj na koncu tunela, kar pa vemo že ves čas.

Dogodki imajo nenavadno skupno zamisel, o kateri je vredno razmisliti.

Prvič. Papež Frančišek ne bo duhovno prenovil sveta, ker tega preprosto ne more narediti. Lahko živi skromno, toda Jezus je pred dvema tisočletjema živel tisočkrat bolj skromno, kar pomeni, da ima še veliko rezerve, da bo s skromnostjo na koga naredil vtis.

S skromnostjo, pa naj bo še tako velika, v neoliberalizmu nikakor ne spreminjaš sveta in ga ne prenavljaš. Neoliberalni svet, zavezan novemu duhu kapitalizma, se namreč preobraža in prenavlja sam. Je preprosto premočan, da bi ga spreminjali skromni posamezniki.

Papež torej s skromnostjo ne bo storil svetu ničesar, bo pa priljubljen – in Vatikan bo zato še bogatejši (sic!). Poleg tega mora kot poglavar korporacije zastopati tole sosledje misli, ki je staro stoletja. Če Adam ne bi bil svoboden, ne bi grešil v raju, zato ne bi bilo greha. In če ni greha, ni Cerkve, saj je svobodni ljudje kratko malo ne potrebujejo, kajti zadoščajo jim shodnice, kakršne so že obstajale v začetnem obdobju krščanstva.

Cerkev preprosto potrebuje velikanske množice grešnih ljudi, zato bo kajpak še naprej obstajala in vztrajala, da so ljudje grešniki, za katere mora skrbeti. O duhovni prenovi zato ne bo ne duha ne sluha; že sicer grešnim ljudem se bo naložilo še več občutkov krivde, manjvrednosti in neustreznosti.

Prava duhovna prenova se je pravzaprav že zgodila. V 17. stoletju je zanjo poskrbel zlasti Spinoza, potem ko je pokazal, da človek v bogu kot neskončnosti sploh nima svobodne volje, kot si jo ljudje navadno predstavljajo, zato tudi ni grešnik.

Človek je svoboden samo na en način, pravi Spinoza. Svoboden je, ko skuša postati srečen, srečen pa je, ko uresničuje svojo najglobljo naravo. Za tak podvig kajpak ne potrebuje papeža in sploh nikogar, saj je sam zmožen za razmišljanje v neskončnem umu in za kreativnost. Papež njegovo kreativnost lahko zgolj omejuje z dogmami in drugače, ne more pa je podpirati ali celo spodbujati.

In kakšna je človekova najgloblja narava?

Tudi na to vprašanje znamo odgovoriti. Odgovor je radikalen, star pa je že nekaj tisočletij, saj sta o njem govorila tako Platon kot Aristotel, ki definitivno nista bila kristjana. Človekova najgloblja narava je torej želja, da bi spoznal in ljubil boga. Preprosto kot pasulj.

Najlepše pri tem pa je, da človek to zares lahko naredi – brez papeža, teologov ali svetovalcev. Imperij razuma, o katerem je govoril Leibniz, nikakor ni republica Christiana.

Človek spozna boga tako, da sledi Ideji, ne lastnim interesom. In ko ji sledi, postaja nesmrten.

Drugič. Slovenska vlada ne bo niti duhovno prenovila sveta niti rešila Slovenije pred trojko. Tega ne bo naredila zato, ker zgolj jemlje in potiska državljane v depresijo ter kratko malo ni zmožna za Idejo. Slovenska vlada ne zna drugega kot jemati ljudem, kar so ustvarili. To zna seveda vsak bedak.

A kdor jemlje ljudem, mora računati, da se bodo ljudje prej ali slej uprli, zavedati pa se mora tudi, da je to svojevrstna kraja. Morda je legalna, a je še vedno kraja. Ljudem namreč ne bi smeli jemati, saj niso krivi za zadolževanje države in manipuliranje tajkunov, nadzornih svetov, menedžerjev in drugih. Poleg tega so ljudje ustvarili državo zase, in ne obratno.  

Tretjič. Tu stopijo na sceno štirje obsojeni tajkuni. Ti so pred leti zmotno verjeli, da je bistvo življenja kopičenje denarja, ki ga niso ustvarili, zase, in sledenje lastnim interesom, zato bodo naslednja leta sedeli v kehi.

Morda bodo tam prebirali Spinozo in dojeli bistvo življenja, bolj verjetno pa je, da ga ravno ne bodo; še manj bodo seveda spreminjali svet.

Tudi papež Frančišek ne bo prebiral Spinoze, zato ne bo prispeval k duhovni prenovi sveta. Ta duhovno prenovo zares potrebuje, toda zanjo bodo poskrbeli pogumni ljudje, ki bodo sledili Ideji in vztrajali, kot je na primer vztrajal ravno Spinoza.

Papež ne more vztrajati, saj mora slalomirati znotraj korporacije, da se ne bi zameril enim ali drugim – nazadnjakom ali naprednjakom. Slovenska vlada ne more narediti ničesar, ker mora zlasti ubogati Bruselj in slediti lastnim sebičnim interesom. Obsojeni velmožje, ki se bodo v ječi pridružili JJ-ju in drugim, pa sploh ne morejo narediti ničesar, zato bodo počasi utonili v pozabo in postali anonimni.

Prenova čaka povsem drugačne ljudi, ki vedo, kaj je etika in jo tudi živijo. To so mladi ljudje, ki razumejo, da je v naravi vsakega človeka, da postane srečen. In srečen postane tako, da spozna in razume dolžnost, ki jo ima nad seboj.

Njegova dolžnost je, da – postane srečen. Srečen pa postane tako, da sledi Ideji, ne denarju, interesom, politikom, idolom in drugim. V njihovi drži je samozavest, ki je preprosto nepodkupljiva, zato je tudi edini svetilnik na obzorju. 

Kdor sledi Ideji, se kajpak nujno zameri enim in drugim, desnim in levim, naprednim in nazadnjaškim, kar je logično, saj oboji hočejo oblast, denar in moč, le vsak na svoj način.

Revolucionar noče ne oblasti, ne denarja, ne moči. Revolucionar noče ničesar in se strinja s tem, kar pravi Chomsky, ko očita nekaterim teoretikom zgolj vrtenje žargona. Njegova želja je povsem jasna in zelo preprosta: spoznati boga in ga ljubiti. Ko to naredi, je srečen. To je vse.