Kadar bentimo čez državo, imamo zmeraj polna usta tistega piškavega (v resnici dosti manj kot) 1 %, ki nas izkorišča in peha v vedno večjo bedo. Nič pa ne znamo povedati o ljudeh iz naših vrst, ki prosijo, da bi lahko bili izkoriščani. Na puntarskih plakatih bi lahko mirno pisalo tudi: »Za oves dela konj, prostovolj'c zastonj.« »Vladarji nam jemljejo davke, prostovoljci pa delo.« »Delo = vrednota; plačilo = sramota. Hvala, prostovoljci!« »Prostovoljec = vesoljec. Vrni se na svoj planet!« Kakšen skrajnež bi lahko dodal tudi: »Včasih smo tepli stavkokaze, zdaj moramo tudi delo-kaze (delovne nakaze),« in: »Prostovoljce na kolce!« Pravzaprav bi bilo v tej puntarski dobi nujno izvesti punt proti prostovoljcem in prostovoljstvu.

Javna občila o prostovoljstvu poročajo z izjemno naklonjenostjo in tudi prostovoljci kar žarijo, ko razlagajo o svoji plemeniti in nesebični pomoči. Plemeniti?! Le kaj je plemenitega na tem, da delu, ki je v danih okoliščinah večini ljudi edini vir sredstev za znosno življenje, zbijaš ceno na nič? Nesebični?! Kako si drzne nekdo, ki ga svojci vzdržujejo, a se mu ne ljubi gledati v zrak, ukrasti delo nekomu, ki ga krvavo potrebuje za preživetje, za nameček pa to še označiti za nesebično? Pomoči?! Komu? 1 %, da si lahko še več vtakne v žep ali pa se vsaj kiti z dosežki, ki pod takšnimi pogoji nikoli ne bi smeli biti doseženi? (Ste že kdaj slišali za šefa, ki bi svoje delo opravljal prostovoljno?)

Delo sužnjev in 'svobodne' raje je zgradilo civilizacijo, s katero smo trajno in v mnogih ozirih nepovratno uničili svoje naravno okolje, v kateri nas je večina večino časa nesrečna in bolna. Zdaj, ko smo spet pred odločitvijo, ali zgrmeti v še hujši prepad (revščina, nemiri, vojne, bolezni) ali kreniti po drugi poti v znosnejšo prihodnost, nas tudi delo prostovoljcev ohranja na tirnicah poti v grozljivko.

In takšne grozljivke še ni bilo. Res je skozi zgodovino denar ustvarjalo mnogo ljudi, ki so ga videli redko ali nikoli. Res ga je večina ustvarila dosti več, kot ga je videla ali celo dobila. A ves ta čas so skoraj vsi – od sužnjev in tlačanov do delavcev na črno, od vojnih ujetnikov do zapornikov, od hlapcev do vajencev – dobili vsaj kakšen obrok hrane na dan, kos blaga, ki se ga je dalo obleči, streho nad glavo in pogosto tudi osnovno zdravstveno oskrbo. Tudi prvi prostovoljci – povojni komunistični brigadirji – so bili deležni teh … v današnjih razmerah bi lahko rekli že kar 'priboljškov' …

Današnji prostovoljci se ne odpovedo le plačilu za svoje delo. Odpovedo se tudi hrani, obleki, bivališču in zdravstveni oskrbi. Odpovedo se plačilu malice in prevoza na delo, dodatku za letni dopust in prednovoletna praznovanja, odpravnini, pokojnini in osnovnemu zavarovanju. Današnji prostovoljci ne delajo zastonj – današnji prostovoljci plačajo, da lahko delajo. Plačajo si vsaj malico, prevoz, amortizacijo delovnih oblačil in zavarovanje, če že zanemarimo stroške prebivališča in preostalega življenja v času prostovoljne zaposlitve. Res tega ne plačajo oni, ker nimajo od kod, zato pa plačajo njihovi svojci, ki prihodke imajo.

Prostovoljstvo se koti v društvih maloštevilnih zanesenjakov, ki imajo željo nekaj narediti, ne pa tudi potrebnega denarja. Ko pridejo do denarja, način dela obdržijo: prispeli denar si razdelijo, delo pa razširijo na nove zanesenjake, ki ga opravljajo prostovoljno. Tudi ko iz malih zrastejo velika in uveljavljena društva, kjer je denarja več kot dovolj – stranke, verske skupnosti, nevladne organizacije in večji športni klubi –, prostovoljci ostajajo nosilni stebri, na katerih vse stoji ali pade …

Motivirana delovna sila, ki ne potrebuje plač, je neprimerno konkurenčnejša od nemotivirane s še tako podmerskimi in občasno izplačanimi plačami, pa četudi brez dodatkov in prispevkov, preko študentskega servisa, s.p.-ja ali na črno. Nič čudnega, da se je prostovoljstvo kot virus razširilo v državne ustanove in da zdaj pospešeno napada podjetja …

Nekaj desetletij nazaj je gospoda delavce stiskala 'zgolj' z odpuščanji in zniževanji plač. Ko so sprejeli stiskanje kot naravno stanje, jim ga je naklonila že ob podpisovanju delovnih pogodb, s katerimi so se zavezali k neplačanim ali slabo plačanim naduram, se odpovedali poplačilu prevoza na delo, malici, rojevanju otrok in še čemu. Medtem ko so kljub temu pridno in tiho garali, jim je prenehala izplačevati prispevke in, dokler se je dalo, tudi plače. Ves ta čas je zaposlovala tudi na črno, preko študentskih servisov in s.p.-jev, zakonodajo pa člen po členu, zakon po zakonu, pridobivala na svojo stran. In ko je delavcem in radi-bi-bili-delavcem po dolgih desetletjih spet počil film, jim je prijazno ponudila edinstveno rešitev za vse njihove težave: za nenavdušujoče delo, za delo v nemogočih razmerah, za pomanjkanje dela in za ne ali slabo plačano delo – prostovoljstvo.

Znano je, da izkoriščana delovna sila skozi zgodovino (milo rečeno) ni bila ravno navdušena nad svojo usodo. Mnogi so ji skušali zlepa ali zgrda ubežati. Mnogi so bili za to pripravljeni trpeti v mučilnicah in umreti, in mnogi tudi so. Domnevamo lahko, da jih ni bilo malo, ki jim kljub temu ni bilo žal, da so poskusili in se vsaj za nekaj trenutkov počutili svobodni …

Prostovoljci so bitja drugačne vrste. V primerjavi s sužnji, tlačani, vojnimi ujetniki, zaporniki, hlapci, vajenci in delavci na črno imajo vsaj materialno gledano slabše pogoje za življenje – tudi ostalim delo, ki ga opravljajo, prinaša »bogate delovne izkušnje,« a le njim ne omogoča niti osnovnega preživetja. Toda prostovoljci, ti vesoljci, so nad svojo usodo navdušeni. Ne le, da ji ne skušajo ubežati ali se ji upirati – ponosni so nanjo in z versko gorečnostjo še druge prepričujejo, naj se pridružijo njihovemu »čudovitemu« tezgarjenju. Prostovoljci so zaslepljeni, blazni …

Ustavimo to blaznost! Prepoved prostovoljstvu, delo delavstvu!