V vsakem človeku torej srce bije levo zgoraj. Slovenija pa je v srcu Evrope najbolj zaprta država za tuja vlaganja, trdijo poznavalci. Ni treba biti poznavalec, da bi vedel, da bije srce levo zgoraj, prav tako pa ni treba biti velik strokovnjak, da bi vedel, kaj pomeni odprtost za tuja vlaganja.

Odprtost za tuja vlaganja pomeni, da tiho upaš, da te bo opazila kaka velika korporacija in da bo vložila sredstva vate. Ta te res lahko opazi, toda zakaj bi te? Pod kakšnimi pogoji te opazi korporacija, da bi vlagala svoja sredstva vate?

V filmu Zeigeist iz leta 2008 poznavalci, ki jim srce bije levo zgoraj, razložijo izraz korporatokracija. Ta čudni in težko izgovorljivi izraz pomeni obliko sodobne vladavine nad ljudmi. Kakšno?

Korporatokracija pomeni vladavino korporacij, ki niso nič drugega kot velikanska podjetja. Kako korporacije vladajo? Korporacije vladajo z denarjem. Vladajo tako, da ga kopičijo in vlagajo, da bi ga imele še več. Na primer v politike in njihove kampanje. Politiki namreč potrebujejo veliko denarja, da bi se obdržali v sedlu, ki se imenuje oblast. Denar tudi dobijo. Od korporacij. A njihovi zastopniki niso neumni. Če so denar vložili, hočejo zanj tudi kaj dobiti. V kapitalizmu pač ne morete dobiti zastonj kosila.

Korporacije torej obvladujejo in nadzorujejo politike, v katere investirajo. Enako nadzorujejo in obvladujejo države, v katere prav tako vlagajo, in v medije, ki skrbijo za konsenzualno demokracijo, kar pomeni, da izkoriščajo pripravljenost ljudi za strinjanje. Politika korporacij je zato nadvse preprosta in enostavna: širiti se, širiti se, širiti se. Samo s širjenjem namreč povečuješ profite in tržne deleže in moč in oblast. Če se ne širiš, se širijo drugi, kar pomeni, da se krčiš, tega pa nikakor ne želiš, kajti s krčenjem izginjaš in na koncu lahko tudi izgineš.

Širjenje korporacij pomeni kopičenja denarja, vpliva in moči v rokah izjemno majhnega števila ljudi. Ko se širiš, te ne zanima, kaj bo z ljudmi, kaj bo z okoljem, kaj bo s svetom. Zanima te namreč zgolj rast, kopičenje, zanima te širjenje, zanimajo te profiti, zanima te vse večja in večja proizvodnja blaga.

Kopičenje denarja in profitov pa je možno le, če se nenehno povečuje dolg. Denar je namreč dolg. Nastaja iz niča in ga je vedno več. Torej niti približno ni res, da ljudje preveč zapravljajo in premalo ustvarijo. Res je prav nasprotno.

Denar je dolg, to pa pomeni, da je treba nenehno ustvarjati več, da bi nekako dohitevali ustvarjanje denarja iz niča. Torej je za kapitalizem delavec vselej premalo storilen in preveč len, vselej je predrag in vselej potroši premalo. V kapitalizmu zato ljudje lahko živijo le, če so nenehno gnani, da delajo in trošijo več in več in več in tako naprej v neskončnost.

Čista pravljica so izjave politikov in ekonomistov in poznavalcev, da se bomo izvlekli iz krize in da bo potem vse v redu. V resnici nič ne bo v redu, saj v končnem svetu ne more vse neskončno rasti.

Denarja bo namreč vse več, torej bo tudi dolga vse več, inflacija bo nenehna grožnja, obresti bo treba plačevati, globalizacije ni mogoče ustaviti po definiciji, korporacij pa tudi ne.

Dolgovi so torej v kapitalizmu preprosto zakon, kar pomeni, da so nujni. Nujni pa so tudi zato, ker so dobri. Dobri so namreč za nadzorovanje in obvladovanje ljudi in držav. Večja zadolženost namreč pomeni večjo odvisnost, pomeni manj moči, manj suverenosti, manj vsega. Večji dolgovi pomenijo več priložnosti za korporacije, za vlaganja in za korporativno vladanje.

Kdor si želi več vlaganj s strani korporacij, si želi več gospostva nad seboj. Torej hoče biti hlapec. In ker so Slovenci rojeni in vzgojeni za hlapce, ni čudno, da vsak dan poslušamo isto mantro, zapisano na začetku tega prispevka. To je mantra, ki naj bi delovala tako kot moralna pridiga pri maši: premalo pokorni ste, premalo hlapčujete, premalo si želite, da bi nad vami vladali tudi gospodarji. Preveč ste torej leni, premalo delate, premalo se trudite, preveč ste samozavestni, premalo se upogibate, premalo se počutite krive.

Bodite torej bolj krivi, da bodo korporacije vlagale v vas. Potrudite se, da boste bolj hlapčevski, bolj upognjeni, bolj podrejeni, potrudite se, da boste imeli več občutkov manjvrednosti in neadekvatnosti, kajti potem boste bolj ubogali, manj boste jezikali, več boste delali, hoteli boste več batin, več groženj, več nadzora na seboj, saj boste čutili, kako zelo ste leni, kako vas nenehno odnaša proč od dela k zabavi in prevratu in uživanju.

Uživanje je sicer v redu, le da morate uživati v krivdi, v podrejanju, v izkoriščanju. Premalo namreč dovoljujete, da vas izkoriščajo. In zato premalo vlagajo v vas. Tuji korporativni vlagatelji vas ne opazijo, ker ste preveč naduti, češ da lahko sami, neodvisno od njih, urejate svoja življenja in živite kakovostno, samozavestno, srečno in zadovoljno.

Tako ne gre več naprej. V srcu Evrope se morate potruditi, da bo srce, ki bije levo zgoraj, bilo za korporatokracijo, za korporatiziranje sveta, za globaliziranje in za investiranje v hlapčevanje. Zgledujte se po drugih, ki to že delajo in so uspešni; niso sicer srečni in zadovoljni, so pa uspešni in učinkoviti.

Bolj se torej posvetite strukturnemu prilagajanju. Še bolj zmanjšajte javni sektor, odpustite nekaj tisoč učiteljev in vzgojiteljev in novinarjev in pesnikov in pisateljev in drugih delavcev v javnem sektorju, zlasti pa se znebite lenih, nesposobnih, slabih delavcev, ki ne dodajajo dovolj vrednosti in so zgolj paraziti. Zmanjšajte socialne programe, skrčite jih, ukinite jih, zlasti pa privatizirajte vse, kar je mogoče privatizirati, tudi vodo in zemljo in zrak in ogenj.

Prepustite torej vse tujim korporacijam, da bodo imele več profitov. Ne skrbite zase, ne bodite egocentrični in egoistični in ne domišljajte si, da je usoda vaših življenj v vaših rokah.