Prepričanje, da je razvoj človeške družbe utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti) in sebičnosti, je zgrešeno. Predvsem ekonomisti so prepričani, da je človeška ekonomija osnovana na “preživetju najsposobnejših”, kar naj bi bilo Darwinovo spoznanje (čeprav to sploh ne drži). Še stoletje prej, v 18. stoletju, je “oče” sodobne ekonomije Adam Smith v svojem znamenitem delu Bogastvo narodov zapisal, da sebičnost posameznika koristi dobrobiti celotne družbe. Na teh dveh predpostavkah - sebičnosti in tekmovalnosti - temelji današnji prevladujoči ekonomski model v skoraj vseh družbah sveta.

A dejansko sta resnična temelja človeške ekonomije sodelovanje (cooperation) in medsebojna delitev (sharing). Preučevanje ljudstev, ki so še ohranila prvotne odnose pred nastankom večjih družbenih skupnosti (držav), je pokazalo, da je njihova ekonomija slonela na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.

Zaradi specifičnih značilnosti (v primerjavi z drugimi bitji, človek potrebuje zelo dolgo časa, da se lahko samostojno preživlja; posameznik v naravnem okolju sam praktično ne more preživeti itd.) je človek moral razviti posebne strategije, da je lahko preživel. Tako med lovci-nabiralci (vsaj 2 milijona let dolgo obdobje v zgodovini človeštva), kot kasneje med kmetovalci (približno 10.000 let naše zgodovine) sta bila sodelovanje in medsebojna delitev dobrin nujno potrebna za preživetje.

“Čisti” menjalni oziroma trgovski (tržni) odnosi so se razvili šele v obdobju civilizacij (pred nekaj tisoč leti) in še to v manjšem obsegu; šele v zadnjih dveh stoletjih pa so postali prevladujoči v ekonomiji družbe. A celo danes ostajata medsebojna delitev in sodelovanje trden temelj družinske ekonomije (tako v ožjih kot širših družinah) ter vsaj deloma v ekonomiji lokalnih skupnosti in tudi v širših skupnosti (tako imenovana socialna država do neke mere deluje po principih sodelovanja in medsebojne delitve).

Hillard Kaplan in Michael Gurven iz Oddelka za antropologijo Univerze v Novi Mehiki v svojem prispevku z naslovom The Natural History of Human Food Sharing and Cooperation: A Review and a New Multi-Individual Approach to the Negotiation of Norms (Naravna zgodovina človeške medsebojne delitve hrane in sodelovanja: pregled in nov multi-individualni pristop k pogajanjem o normah) pravita, da “ljudje delimo hrano, za razliko od vseh drugih bitij”. Čeprav si tudi nekatera druga bitja delijo hrano (na primer čebele, mravlje, volkovi, divji psi, nekatere ptice), pa sta “način in kompleksnost medsebojne delitve hrane med ljudmi v resnici unikatna”, pravita Kaplan in Gurven.

Avtorja sta raziskala šest različnih teorij, ki razlagajo obstoj in načine medsebojne delitve hrane in prišla do ugotovitve, “da je neka vrsta recipročnega altruizma podlaga velikemu delu medsebojne delitve hrane”. Recipročni altruizem bi lahko označili kot vzajemno skrb za dobrobit drugega oziroma zmožnost žrtvovati lastni interes v korist drugega in obratno, ali povedano še bolj preprosto: dati svoje dobrine drugim, ko jih le-ti potrebujejo, s čimer si “zagotovimo”, da bomo tudi sami dobili od drugih dobrine, ko jih bomo potrebovali. 

Uspeh človeštva je dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju, ne pa, kot nas skušajo prepričati še zlasti ekonomisti, na sebičnosti in tekmovanju. Ko sebičnost in tekmovanje (konkurenčnost) začenjata prevladovati, kar se dogaja še zlasti v zadnjih desetletjih, se človeška družba začenja razkrajati in razvojno nazadovati. 

Ko bomo medsebojno delitev dobrin (recipročni altruizem) in sodelovanje ponovno postavili v ospredje našega ekonomskega in družbenega življenja in to na vseh ravneh - lokalni, državni in globalni - bo človeška družba ponovno stopila na pot svojega resničnega razvoja.