Saj ni res, pa je: kleni Slovenci izbris še vedno opravičujejo z istimi izgovori kot takrat, ko so o njem začeli govoriti, torej ga opravičevati. Kdor je enkrat izbrisan, je za vedno izbrisan. Kdor je enkrat zadrt, je za vedno zadrt …

Izbrisani so se v našem besednjaku pojavili (v SSKJ jih v tem pomenu še ni) v mojih študentskih letih. Takrat me ne lumparije vladarjev ne javna občila niso kaj dosti zanimali. A ogenj in pepel, ki sta bruhala čez izbrisane z vseh strani, tako javnih kot zasebnih, sta pritegnila mojo pozornost. Potreboval sem kakšnih 5 minut, da sem ugotovil, da ni šlo za izbris iz registra državljanov, ampak za izbris iz registra stalnih prebivalcev. Na prvi pogled majhna, ampak pomembna in povedna razlika, ki me je nemudoma trdno in nepovratno postavila na branik izbrisanih.

Takrat sem zahajal v majhno čajnico, kjer smo se vsi poznali in vsepovprek klepetali o vsem mogočem in nemogočem. Večina gostov je bila miroljubnih, svobodoljubnih, odprtih, brez predsodkov – tako imenovanih levičarjev. Nekega dne pa smo načeli pogovor o izbrisanih. Vsi ti prijetni levičarji so se nemudoma prelevili v naciste, le da za izbrisane niso predlagali zapora ali smrtne kazni. Vrgel sem se v neenak besedni boj z njimi, a sem se zaletaval v steno, kot da govorim z obsedenci. Natakarica nas je nekaj časa poslušala, potem pa je povedala, da so na občini osebno izkaznico preluknjali tudi njeni materi, vse življenje v Sloveniji živeči, le drugje rojeni čistokrvni Slovenki, ki seveda 'pravočasno' ni imela pojma, da bi si morala karkoli urediti, in so ji status vrnile le vztrajnost in dobre veze. Besneči čajepivci so za trenutek umolknili, nato nekaj momljali, potem pa privlekli ven »večino ostalih, ki so bili proti osamosvojitvi in/ali napadajoči vojaki JLA.«

Ta »večina ostalih« ostaja še danes za veliko Slovencev opravičilo za izbris in izgovor, da se prezrejo tako odločitve našega ustavnega kot evropskega sodišča za človekove pravice. V vseh teh letih se je malokoga dotaknilo, da večina izbrisanih ni bila niti proti osamosvojitvi niti niso bili vojaki JLA. Najbrž pa ne bom dosti udaril mimo, če rečem, da se ni nikogar dotaknilo, da to sploh ni pomembno, ker je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva neupravičen, nezakonit in protiustaven tudi v primeru maloštevilnih nasprotnikov in napadalcev.

Zanimivo je, kako znamo Slovenci, ki kar naprej bentimo čez svoje vladarje, nadrejene in sodelavce, kakšni razbojniki da so, biti tem istim ljudem skrajno vdani in naklonjeni, kadar smo del njihove tolpe, žrtev pa je nekdo tretji … Kot tovrstno zanimivost lahko omenimo tudi vse desettisoče v Jugi rojenih srečnežev, ki so si po zaslugi pravočasnega opozorila ali po vezah uredili status stalnih prebivalcev ali ga po odvzemu hitro spet pridobili, a so bili vsa ta leta in so še tiho kot miši, namesto da bi se postavili na stran izbrisanih in rekli: »Tudi mi bi lahko bili izbrisani. Tega, tega, tega in tega, kar smo v vseh teh letih naredili v Sloveniji in za Slovenijo, v tem primeru ne bi bilo. Ti in ti otroci ne bi mogli živeti skupaj s starši, teh in teh pa sploh ne bi bilo.«

Takrat v čajnici me je osupnil nacizem ljudi, ki jim nikoli ne bi pripisal nacističnih nagnjenj (Kakšni so potem šele tisti, ki so jim ta nagnjenja narisana na čelu?). Danes pa me enako osuplja, da neumnost ostane neumnost, tudi če jo leta in leta z vseh strani in na vse mogoče načine obstreljuješ z znanjem …