Zagotovo je straža pred predsedniško palačo nekaj novega. Da bi bilo zaradi tega komu bolje, je težko misliti. Morda bo imel stražar kakšne 3EUR višjo plačo na koncu meseca. Zagotovo pa je zaskrbljujoče , da se poskuša s stražo dvigovati čut za nacionalno zavest oz. ponos. Mislim, z vojsko nam poskušajo dvigovati nacionalno zavest. Pa saj nismo v vojaški diktaturi!!! Kaj ne bi naša zavest bolj cenila nacionalnost, če bi na ta dan, namesto vojske pred predsedniško hišo, sprejeli določbo, da morajo v trgovinah z živili imeti vsaj 80 odstotkov hrane iz naše DEŽELE in to po cenah, ki zdaj krasijo le živila iz tujih dežel. To bi prav gotovo bilo nekaj dobrega za vse državljan(k)e. Bilo bi nekaj presenetljivo novega. Bilo bi neprimerljivo z vsemi suverenimi deželami širom sveta.

Ne vem, zakaj se moramo nenehno primerjati s sosednjimi EU deželami. To je tako, kot da bi bili bolj ponosni na sosednje dežele kot na svojo. Prav gotovo imajo Avstrijci več razlogov, da so ponosni na svojo deželo kot jih imamo mi. Na kaj naj bom ponosen? Na to, da smo par let po osamosvojitvi lahko bili zgled drugim, zdaj pa smo finančna razvalina? Kot težek invalid ne morem niti študirati na podiplocmu, ker kratkomalo za to nimam denarja. Svet na Kanalu A pa tudi ne upam prositi za prispevek, saj se zavedam, da so razne operacije, za katere zbirajo denar, pomembnejše. Prišli smo tako daleč, da morajo mediji opravljati funkcijo, ki je dana zdravstvenim zavarovalnicam. Kvečjemu sem torej ponosen na medije, ne na državo. In če po izobrazbi ne bi bil sociolog kulture, bi verjetno na takšno početje medijev bil ponosen.

A vsi ti otroci, ki jim bo operacija pomagala, bodo skozi življenje spoznavali, da v naši deželi, na katero naj bi bili ponosni, obstajajo hujše težave od tega, da nekdo ne more hoditi in zato morda celo malce čudno zgleda. To so problemi, ki se neposredno tičejo njih samih, na katera pa niti mediji, niti starši teh otrok ne upajo pomisliti. Zagotovo je tak problem izobraževanje, saj se skoraj sistematično ovira invalide pri doseganju višjih stopenj izobrazbe, saj v državi ne želijo imeti še ene marginalne skupine sposobne intelektualnega dela, s katerim se je definitivno lažje bojevati proti družbenim elitam. Še pomembnejša težava je ta, ki sodi v zasebno življenje. Mislim namreč na seksualno diskriminacijo.

Kako naj bom ponosen na našo deželo, če v njej živijo prebivalci polni predsodkov, ki se tičejo popolnoma vsakdanjih reči. In tí otroci polni trenutne nedolžnosti bodo čutili vsak pogled na ulicah, ko bodo odraščali in poskušali biti aktivni del družbe. To je samo mali delček tega, na kar zagotovo nisem ponosen. Tako da tista častna straža kar nekako izzveni, pa če jo še tako poskušamo opevati. Prav tako izzvenijo vsi načini solidarnosti, ki se tičejo otrok, invalidov in drugih pomoči potrebnih. Pa ne rečem, da takšna solidarnost ni potrebna. Le sprašujem se, kakšen smisel ima na dolgi rok, če obstajajo družbene skupine, ki se jim zaradi množičnih predsodkov odreka še kakšno drugo ljubezen od starševske.

Jezen sem, ker se sprašujemo, kaj dobrega se je po osamosvojitvi zgodilo, le v smislu življenjskega blagra, ki ga povezujemo le z ekonomsko-političnimi dosežki, ne pa s tem, kar je nemara pomembneje; urejeni medsebojni odnosi, polni naklonjenosti in pristne solidarnosti, z veliko razumevanja, potrpežljivosti in ne nazadnje brezpogojne ljubezni do drugačnih. Žalostno je, da se o tem govori samo priložnostno, npr. med božičnimi prazniki, namesto, da bi se o tem govorilo ves čas in bi se za božič naredil le pregled ekonomskega napredka za preteklo leto.