Francoski filozof Alain Badiou je imel pred kratkim (2. decembra 2012) predavanje na konferenci v Amsterdamu z naslovom Kako spremeniti svet?; njegovo predavanje je imelo preprost naslov Biti srečen. Sklepati smemo, da ima spreminjanje sveta veliko skupnega s srečo. To pa je čisto nekaj drugega kot kapitalistična tiranija izbir, večno nakupovanje poceni blaga s Kitajske po trgovinah, ki simulirajo, da so mesta, kopičenje pametnih telefonov in brezmejno pošiljanje sporočil komurkoli. A najprej o spreminjanju sveta.

To je zgodovinski in univerzalni trenutek, čeprav gre za lokalni dogodek: egiptovska vojska je prevzela oblast, brez prelivanja krvi odstranila demokratično izvoljenega predsednika in poslala signal vsemu svetu, celo svobodnim kapitalističnim trgom, borznim špekulantom, vlagateljem, politikom in drugim bitjem. Kakšno sporočilo je poslala?

V časih, ko je modno pošiljati signale, znake, simbole, označevalce in vse drugo ljubljenim trgom in bitjem, ki so zaljubljena vanje, da bodo pomirjeni, je vojaški prevzem oblasti v Egiptu ne le revolucionarne in zgodovinske narave, temveč je kar metafizične.

To je resnično dobro sporočilo, ki pa ga tisti, ki bi ga morali razumeti, ne bodo razumeli, in bodo plačali visoko ceno. Poglejmo, zakaj ga ne bodo razumeli in kakšno sploh je.

Sporočilo je izjemno jasno: odstranili smo sicer demokratično izvoljenega predsednika države – ker je bil slab, zanič, nesposoben. Nismo ga odstranili, ker pripada Muslimanski bratovščini, ker sploh ni pomembno, komu pripada. Tudi če bi pripadal samim svetnikom, bi ga enako odstranili, ker očitno ni sposoben vladati v dobro ljudstva.

Kaj bi se zgodilo, če bi po vsem svetu vojska začela odstranjevati nesposobne politike? Tudi v Sloveniji si veliko ljudi tiho želi, da bi nesposobni politiki, ki jih je pri nas kot listja in trave, čez noč izginili v globinah vesolja, a ne vedo, kaj naj naredijo, da bi se njihova želja tudi uresničila. V Egiptu se je – dobesedno čez noč. Torej se sanje lahko uresničijo. Tako je sporočilo.

Ali ga bodo mednarodni trgi, neoliberalci, desničarji, nazadnjaki, mešetarji, reakcionarji in nesposobni politiki dojeli? Ne bodo. Zakaj ne?

Ne bodo ga dojeli, ker ga preprosto ne morejo. Njihova duhovna obzorja so namreč preozka ali pa so povsem drugačna, kot bi morala biti. To so duhovno problematični ljudje, ki preprosto ne razumejo, kaj je solidarnost in zakaj je dobra; ne razumejo niti pravičnosti, ne razumejo same ideje dobrega.

In ker je ne razumejo, ne delajo dobro, saj niti ne morejo. Ne delajo v dobro ljudstva, saj razumejo predvsem, kako delati zase in za svoje dobro, ki je naddoločeno z logiko kapitalističnega kopičenja dobrin. Noben normalen človek namreč nima potrebe po gigantski vili ob morju, kakršno bo moral gospod, ki se piše enako kot nekdanji slovenski predsednik, kar najbrž ni naključje, porušiti do tal. Prav je, da jo poruši, saj je patološko, bolezensko imeti tako hišo, pa če je črna ali ne.

Kako torej spreminjati svet? Badiou pravi takole: svet spreminjamo tako, da postanemo kot posamezniki subjektivni del posledic nekega lokalnega dogodka.

Dogodek imamo: zrušenje predsednika v Egiptu. Kako naprej? Filozof je zelo jasen: posledicam dogodka lahko sledimo le, če smo svobodni in disciplinirani. Svoboda je namreč isto kot disciplina; svoboda ne pomeni, da delaš, kar se ti zljubi; svoboda je, da delaš natanko tisto, kar je treba delati. Politiki zato niso svobodni, ker delajo, kar jim pade na misel, ali pa se zgolj prilagajajo spremembam, ki jih narekuje kapital, kar je skoraj isto.

Kaj je torej treba narediti? Treba se je disciplinirati, treba je disciplinirano preučevati dogodke v Egiptu, Braziliji, Turčiji, Siriji in drugod, zlasti pa je treba še enkrat premisliti, kaj pomeni biti srečen.

Sreča, nadaljuje Badiou, je povezana s povsem novo idejo, kako živeti. Sreča namreč ni cilj, h kateremu bi morali hiteti. Ljudje, ki tako mislijo, so obsojeni, da bodo nesrečni; tam zunaj živi armada nesrečnih ljudi, čeprav jim kapitalizem ponuja neskončno dobrin. Sreča namreč pomeni invencijo, iznajdbo nečesa novega – novega načina skupnega življenja na primer, novega načina kolektivne pravičnosti, kot jo imenuje Marx.

Nova oblika kolektivne pravičnosti ima tudi ime – komunizem. A komunizem ni program nove družbe, opozarja Marx že leta 1844, temveč je nekaj drugega. Komunizem je ime historičnega procesa, ki zruši stare načine družbenega življenja.

Natanko to se trenutno dogaja v Egiptu. Ljudje so spoznali, da sicer demokratično izvoljeni predsednik preprosto ni dober, ne dela dobro, ni na ravni simbolnega mandata, ki ga je prejel, zato je moral oditi.

Toda nič se ne bo spremenilo, če ljudje ne bodo srečni. Novi demokratično izvoljeni predsednik ni rešitev; ljudje jih lahko menjavajo po tekočem traku, pa ne bo nič drugače. Badiou ima revolucionarno idejo: svet zares spreminjajo šele ljudje, ko poskušajo biti srečni.

Prav zato je treba še enkrat razmisliti, kaj pomeni biti srečen. Zakoni sveta, poudarja Badiou, so zakoni ponavljanja. Vsak dan se zato veliko zadev bolj ali manj ponovi in ljudje se sčasom navadijo, da se nekaj nenehno ponavlja. Potem pa lepega dne nekaj to ponavljanje preprosto prekine in blokira. To je dogodek.

Zaradi dogodka se odpre možnost za nekaj novega. Ne za nekaj, kar se je že tisočkrat ponovilo, temveč za nekaj, česar ne moremo izpeljati iz zakonov ponavljanja.

Pomembno pa je tudi tole spoznanje: svet je globoko razcepljen. Razcepljenost ima danes preprosto ime: 99 % vs. 1 %. Ključni izraz je zato tudi – solidarnost. Danes namreč ti, ki predstavljajo 99 %, še niso solidarni med seboj, niso dovolj povezani. Politično ozadje onkraj delitve ljudi mora izhajati iz ideje solidarnosti, pravičnosti in sreče. In da ne bo pomote: Borut Pahor ne govori o tem, JJ pa govori še manj.

Egipt mora torej biti naš zgled. Na ulicah se je namreč zbralo vsaj 14 milijonov ljudi, verjetno pa jih je bilo še nekaj milijonov več. To je osupljiva številka, ki dokazuje, da se nekega lepega dne ljudje preprosto zberejo, se solidarizirajo drug z drugim, presežejo medsebojne razlike in sledijo ideji dobrega, pravičnega – ker hočejo biti srečni. S tem v realnem svetu dokažejo učinek metulja, o katerem sicer pogosto govorijo fiziki, ljudje pa ga v glavnem narobe razumejo. Če namreč en sam metulj v Afriki zamahne s krili, ne bo povzročil nikakršnega viharja na Aljaski, če pa jih zamahne nekaj milijonov sočasno, se bo zgodilo natanko to. Vse to je zelo preprosto in nikoli več nihče ne bo mogel reči, da se kaj takega ne more zgoditi.