Na dan državnosti sem gledal delček prireditve v mariborskem Ljudskem vrtu, kjer so nastopali otroci, tam pa je bil prisoten tudi slovenski predsednik. Otroci so peli zimzelene pesmi, predsednik pa je prešerne volje prisostvoval dogodku. Vse skupaj bi lahko bilo zelo simpatično, saj nastopu mladine res ni bilo kaj oporekati – peli so ubrano in s svojo izvedbo nekaterih znanih popevk izžarevali tisto, kar sicer danes tako pogosto manjka: voljo do življenja in upanje, s katerim človek zre v svet. Kljub temu prvemu prijetnemu vtisu, pa je gledalca lahko zbodlo neko dejstvo (to se je zgodilo piscu te kolumne), zaradi katere je dogodek dobil povsem drugačen značaj.

Kamere so se namreč večkrat ustavile na predsedniku, čeprav vsaj v tem primeru glavni nastopajoči vsekakor ni bil on. Ujele so ga, kako je ploskal in mahal z rokami v ritmu in kako je nasmejan žuriral skupaj s prepevajočo mladino. Ob tem prizoru me je najprej prešinilo, da je to dejansko tisto, po čemer aktualnega predsednika prepoznavamo, odkar je nastopil svoj mandat. Pahor se namreč pogosto kaže na raznih veselicah, zabavah in rajanjih in sploh ustvarja vtis, da je del nekega neskončnega praznovanja. Kar morda niti ne bi bilo tako narobe: zakaj pa življenje samo ne bi moglo biti priložnost za praznovanje in radostenje? Toda, ali je sedaj v resnici takšen čas? Dejstvo, ki me je zbodlo in mi spremenilo začetni vtis, da gre za nekaj simpatičnega, je namreč to, da so zadeve tako v tej državi, kot tudi širše, že nekaj časa alarmantne – in se bodo z novimi vladnimi ukrepi še poslabšale: življenje postaja vse dražje, vedno manj pa je ljudi, ki si ga bodo lahko privoščili (kar pomeni, da bo vedno več tistih, katerih vsakdanjik bo boj za golo preživetje). Zaradi tega dejstva se mi je opisani prizor do konca priskutil, saj sem se zavedel, da imamo predsednika, ki ne zamudi priložnosti, da pred kamerami sonči zobe, medtem ko o realnih vsakdanjih problemih ljudi, katerih predsednik je, vztrajno molči ali pa se izmika s plehkimi in izmikajočimi se stavki. (Na primer: pred časom, ko mu je bilo zastavljeno vprašanje, kaj naj storijo mladi v svoji težki situaciji, ko se soočajo z brezposelnostjo in prekernim delom, je Pahor izjavil tole: »Ne vem, kaj naj storijo mladi. Storijo naj tako, kot mislijo, da je prav. … Če bo mir, lahko delajo kar koli. A ponavljam, če bo mir.«)

Morda pa je ob tem, da je predsednik države samovšečen in da so njegovi javni nastopi vsebinsko prazni (s čimer vzbuja utemeljen dvom v to, da nalogo, ki mu je bila zaupana, jemlje zares), pomembno še nekaj drugega. Opazovalcu Pahorjevih javnih nastopov se je lahko vzbudila asociacija, ki pove nekaj o novem tipu politika, kakršnega uteleša – asociacija, zaradi katere se mi je predsednik Pahor zazdel za trenutek celo nekoliko patetičen oziroma vreden pomilovanja. Ustvarjal je namreč neko podobo, ki smo jo že večkrat videli nekje drugje: politik sredi zabave, ki ne zamudi priložnosti, da se ne bi takšen pokazal v javnosti. Skratka, zazdelo se mi je, da Pahor simulira kakega Obamo, pa sem kmalu za tem pomislil, da gre v tej podobi v resnici še za nekaj drugega. Če bi bilo šlo res zgolj za kopiranje velikega brata, potem bi pomenilo, da je Obama v svojem početju (ko na primer povabi eminentne goste v svojo rezidenco in potem tamkaj stresa šale, in še zlasti na svoj račun – nekaj, s čimer se je ob priložnostih postavljal tudi slovenski predsednik) original, Pahor pa bi bil njegova kopija. Toda v tem primeru se mi zdi, da bi Obami pripisali preveč zaslug, saj je v današnjem svetu »najvišja« državna politika v resnici post-politika, show ali spektakel, ki se pred očmi odvrti po točno določenem scenariju - in skoraj odveč je dodati, da pisci tega scenarija niso tudi akterji, ki se nam ponujajo na ogled (le kaj bi bili ti brez svetovalcev, strokovnjakov za p. r. in podobnih pomagačev?). Znotraj post-politike so tako zgolj še simulakri ali kopije brez izvirnika (in če poskuša Pahor delovati kot kopija Obame, je pri tem le še kopija kopije). (Stvar pa nikakor ni nedolžna: medtem ko politični show-mani pokajo vice, njihovi najtesnejši sodelavci izvršujejo tisto, kar v spektaklu ostaja prikrito - npr. medtem ko Obama prepeva in poplesuje, brezpilotna letala, katerih vrhovni poveljnik je, na drugem koncu sveta mečejo bombe).

Treba je dodati še tole. Pahor kot eden od zastopnikov post-politike je tudi utelešenje novega tipa politika. Za tega je značilno nekaj, kar se sprva kaže kot paradoks. To pa je nekaj, o čemer lahko sklepamo iz vedenja novih izvajalcev državne politike. Novi tip politika ni več tisti, ki politiko jemlje zares, ampak ustvarja vtis, da ga zanima še vse kaj drugega in da je politika (kot premišljeno ukvarjanje s skupnimi zadevami, ki zahteva odgovorno in nesebično delovanje v skupno dobro) nenadoma postala neka bolj postranska zadeva. Post-politik je tako zlasti zaskrbljen za svoj imidž ali podobo, ki jo ustvarja v javnosti. Ne več toliko za vsebino in kvaliteto političnega programa, kot za to, kako bodo njega (kot osebnost) dojemali in sprejemali tisti, ki jim je ta podoba namenjena (kakšen vtis bo torej naredil s svojo osebnostjo). Toda preveč bi poenostavili, če bi to novo pojavo politika poskušali pojasniti z nekimi osebnostnimi lastnostmi tega ali onega človeka (nekako v smislu: Pahor je narcis, zato se rad kaže v javnosti – enkrat na veselici, drugič na gradbišču z lopato v roki …). Ni namreč naključje, da politiki svoje osebnosti razkazujejo v tem času (toda gre celo za več kot razkazovanje, saj njihova osebnost naenkrat nadomesti tisto, kar bi morali sicer ponuditi publiki: besede oziroma ideje, ki jih zastopajo in s katerimi bi si morali z vsemi močmi prizadevati doseči tisto, za kar so jih ljudje izvolili). Morda je tiranija osebnosti, ki smo ji priče, ravno odgovor na odsotnost ideje in pripravljenosti storiti nekaj v skupno dobro. V tem času namreč vse večjemu številu ljudi postaja jasno, da je politika resna stvar in nekaj, kar ne bi smelo biti zgolj zadeva kaste poklicnih politikov. V času torej, ko ljudje množično začenjajo jemati politiko zares in celo zahtevajo svojo soudeležbo v upravljanju s skupnimi zadevami, se pojavi figura politika, ki počne ravno nasprotno.

Novi tip politika sporoča ljudem, naj še sami jemljejo politiko manj resno – tako kot jo navidezno jemlje on sam. Sporoča torej, naj se ljudje ne ukvarjajo preveč zares z zadevami, saj je politika v veliki meri zgolj show in zabava ali žuriranje. Kar pripadnike politične kaste danes še posebej spravlja v obup in jih navdaja s tesnobo, je namreč prav dejstvo, da ljudstvo začenja zadeve skupnosti jemati resno. To je nekaj, kar je treba za vsako ceno preprečiti: ljudstvo pač ne sme vzeti resno politike, saj bi se s tem uveljavljena razmerja moči začela spreminjati – kar pa nikakor ni v interesu političnih in ekonomskih elit. Politiki, kakršna sta tudi slovenski in ameriški predsednik, v napetem in nepredvidljivem času družbenih gibanj in novih političnih subjektivacij poskušajo delovati kot nevtralizatorji, ki naj poskrbijo, da bo vsaka sprememba v družbenem zgolj še eden od prispevkov k status quo.

V tem je razlika med starim in novim tipom politika (dva tipa, ki ju zastopata denimo Janša in Pahor). Prvi se je še vedno posluževal neke precej utečene (despotske) tehnike obvladovanja oziroma vzpostavljanja nadzora nad ljudstvom: prepoznamo jo po grožnjah in preziru, ki ga kaže takšen tip politika: »Politika je preveč resna stvar, da bi se z njo lahko ukvarjal slehernik« – v tem primeru gre za precej klasičen tip avtoritarnega politika, ki trdi, da je ljudstvo treba zlasti nadzorovati in mu ukazovati, pravice ljudi pa omejevati (saj so ljudje večinoma nevedni in nesposobni sprejemati kake bolj tehtne odločitve), demokracija pa je zanj vrednota samo v primeru, ko ta pomeni, da se ljudstvo zbira na manifestacijah, kjer vdano kima in javno izraža svojo podporo ljubljenemu vodji. Novi tip politika pa ni odkrito avtoritaren – čeprav to še ne pomeni, da je bolj naklonjen demokraciji kot prvi. Sporoča pa nekaj drugega: »Če ste mislili, da je politika nekaj resnega, se motite. Vse skupaj je v resnici ena velika zabava, ne dajte si preveč opravka z razmišljanjem.« S tem kajpak ne izraža nič manjšega prezira do ljudstva, nadzor pa tukaj dobi neke čisto nove razsežnosti (kar se je še zlasti pokazalo v tem času s t. i. afero Snowden). Neresnost in burkaštvo vodilnih politikov pa sta simptomatična še zaradi nečesa. Odločitve, ki v največji meri krojijo naše usode, se namreč danes sprejemajo v centrih finančne moči in institucijah pod njihovim vodstvom – tem pa se danes pridno in brez priziva udinjajo voditelji držav, ki so v veliki meri zastopniki in izvajalci post-politike (slednja ima tudi svojo militantno plat - šalo vzame vrag v trenutku, ko so ogroženi interesi tistih, ki jih poskušajo zaščititi za vsako ceno).

Kaj bi v luči povedanega lahko pomenila Pahorjeva izjava, ko so ga povprašali o problematiki, s katero se srečujejo mladi (izjavo smo navedli zgoraj). Izjava je sicer videti vsebinsko prazna in izmikajoča, vendar pa je tudi simptomatična in ponovno pove nekaj o tipu politike/politika, katere zastopnik je Pahor. »Delajte, kar mislite, da je prav, a mora biti mir.« Mar to ne pomeni zlasti: »Uživajte, žurirajte, ukvarjajte se s svojimi osebnostmi in sploh delajte, kar hočete, le s politiko se ne ukvarjajte. (Ta je namreč nekaj, s čimer se še sami ne ukvarjamo čisto zares.)« Obenem pa sporoča tudi tole. Prepovedano je narediti karkoli od tega, kar bi lahko vznemirilo obstoječi red, ali bi postavilo privilegije pripadnikov elit pod vprašaj (»Biti mora mir!«). Ljudje naj se ne vtikajo v razmerja moči in v to, kako se porazdeljujejo dobrine in dostop do vodilnih mest v družbi.

Ime česa je torej Pahor? Borut Pahor je le še eno od imen za novi tip politika, ki ustvarja vtis všečnosti, obenem pa je s svojim ravnanjem popolnoma prilagojen izvajanju politike, kakršno zahteva militaristična ekspanzija finančnih trgov. Nekdo bi sicer lahko ugovarjal, češ da ima predsednik republike le omejeno vlogo v političnem življenju države. Toda takšen odgovor bi popolnoma zgrešil poanto, ki jo tukaj poskušamo narediti. Takšna simbolna kapitulacija, kot smo ji priče, ko opazujemo delovanje sedanjega slovenskega predsednika (s simbolno kapitulacijo mislim odsotnost jasno izraženih stališč, ki bi temeljila na premisleku in spoštovanju etičnih načel, in kompromisarstvo za vsako ceno ali kimanje vsemu in vsakemu, ki pokaže nekaj volje do dominacije), ima namreč učinke, saj ljudem sporoča nekaj zelo konkretnega in postavlja nek zgled, ki nikakor ni brez pomena. 

Ko se nek pomemben politik ne opredeljuje več do pomembnih vprašanj in problemov, ki nastajajo v skupnosti, njegovo vedenje priča o višku neodgovornosti. Ko se politik odpoveduje političnemu delovanju in se skorajda popolnoma prelevi v post-politika, prepušča politične odločitve in vodenje zadev skupnosti drugim - v kapitalizmu so to predvsem tisti, ki jih vodijo zasebni interesi in jih ljudstvo ni izvolilo za svoje predstavnike. Politiki Pahorjevega tipa tako odlično služijo institucijam, katerih interes je zlasti kopičenje kapitala in povečevanje dobičkov zasebnikov, in jim s tem pomagajo v njihovi težnji po globalni nadvladi.