Naslov te kolumne sodi v skupino kratk(oumn)ih vicev, v družbo z nemško površnostjo, skandinavsko toplino, italijansko umirjenostjo in balkansko strokovnostjo. H kolateralni škodi slovenskega naj-bi-bil-humorja sodi tudi razlaga vica … A kot znajo biti Nemci površni, Skandinavci topli, Italijani umirjeni in Balkanci strokovno podkovani, znamo biti tudi Slovenci smešni. In kot marsikaj dobrega in slabega, česar »ni nikjer drugje kot pri nas,« je tudi naš humor edinstven.

Najbrž bi me zdaj marsikdo rad vprašal: »Kje hudiča si staknil karkoli, kar je naše duhovne gore list in hkrati dovolj smešno, da bi lahko veljalo za humor? Pa menda ne v vicih in stand-up celovečercih o blondinki, tašči, možu in ženi, policaju, Janezku, Gorenjcu, Muju in Hasu! …« Nič bat! Takšni in podobni vici so prisotni med povprečneži vseh narodnosti z izjemo Severnih Korejcev. »Torej meniš, da so 'Naša mala klinika', 'Lepo je biti sosed' in podobne sramežljivke ali celo kakšen slovenski film dejansko smešni?« Ne, tudi v njih nisem zasledil ne značilnega slovenskega ne sploh kakršnegakoli humorja. Naše nazadovanke in fullmi so namenjene otročjemu občinstvu, in očitno je pri nas takšnih gledalcev dovolj, da se jih kljub za večino pametnih reči premajhnemu trgu splača snemati. »Kaj pa potem še ostane? Kanglerizmi, Janšizmi, Borutizmi in izmotavanja politikov, zasačenih s prsti v marmeladi?« Ne, to je smešno samo, če ne živiš v Sloveniji …

Ostanejo mi parodije (če bom katero izpustil, naj se mi maščuje v svojem slogu). Ostanejo mi povzetki dnevnih novic Draga Senice in tedenskih Tomaža Lavriča in/ali Diareje. Ostaneta mi Marjan Manček in Josip Jurčič s Kozlovsko sodbo v Višnji Gori (če je ne bi vknjižila onadva, bi jo verjetno kak drug slikar in pisatelj po obisku tega zanimivega kraja). Ostanejo mi Fran Milčinski z Butalci in po krivem zanemarjeno Gospodično Mici, Boris Kobal z ostrimi začimbami, Sašo Hribar s tako elitno vojsko oponašalcev, da je vsak zase vojska, Jonas Žnidaršič s svojim niti malo pokeraškim obrazom, ki pove več kot besede, razen če jih poslušaš med vrsticami, ter Jurij Zrnec in Lado Bizovičar, ki sta vse te prvine združila in iz njih med drugim zakuhala edino znosno proslavo v zgodovini slovenskega ljudstva. Ne le znosno – tudi edino, ki je premogla dovolj globine, da si lahko padu noter …

Ostane mi tudi Ivan Cankar. »Ivan Cankar?!« Ja, prav ste slišali. Ivan Cankar je bil nadvse prebrisan tič. Sumim ga, da je papirje z vso tisto zamorjenostjo popackal samo zato, da bi prikril jedko posmešnico svojih sošentflorjanov. Ne le da jih je smešil (in jih še); ti isti resnobni, zlagani in k trpljenju nagnjeni Slovenci so njegovo norčevanje vse življenje kupovali za drag denar in ga častili kot svojega največjega pisca.

Dragi Slovenci s smislom za nehumor! Ivan vas je dvakrat potegnil za nos … Kaznuje pa tudi nas – Slovence s smislom za humor, ker se vam puščamo posiljevati z zamorjenostjo, namesto da bi vam njegove in njegovim podobne knjige zmetali v glave in vam povedali, kar vam gre. Toliko kot je vaš, je tudi od nas – kot se za komika spodobi, ni od nikogar …

Slovenska parodija je tako globoka, da seže v srčiko zemlje. Njeni izbruhi osvetlijo, zasujejo z blatom, uplinijo, scvrejo in z živo skalo fosilizirajo vse, kar se jim postavi na pot …

Slovenska umetnost je površinska, površna, cenena in moreča, iz vsake njene pore pa bruha samovšečnost ustvarjalcev v takšnih količinah, da revico povsem prekrije (kot Cankarjeva zamorjenost njegove vice na tretjo žogo). Slovenska umetnost je dveh vrst: podeželsko-ljubiteljska je osladna in lažna, mestno-poklicna pa (namerno ali zaradi nesposobnosti) grda in nedoumljiva.

Slovenska parodija pa je po drugi strani globoka, dodelana, spektakelska in blagodejna. Ustvarjalcev sploh ne opaziš, ker te njihovi izdelki tako prevzamejo. Slovensko parodijo bi lahko v grobem razdelili na politično in preostalo, vendar se pogosto prepletata, oplajata in dopolnjujeta …

Slovenska parodija se lahko kot Dejan Zavec meri s katerokoli parodijo v kateremkoli času na kateremkoli kraju. Lahko bi bila naš najboljši duhovni izvozni artikel, v katerega okrilju bi ponosno posedal tudi Žižek. Težava je le, da ji ne priznamo vrhunske kakovosti, ker je večina prebivalcev ne dojame. Žižek je večini Slovencev enako nedoumljiv, vendar ga v splošnem cenijo, ker mislijo, da je resen. Če bi vedeli, da ni, bi ga vestno prezirali …

Tako ugotovimo, da slovenska parodija ni le edini omembe vreden slovenski vir humorja, ampak je tudi najboljši, če ne edini presežek slovenske umetnosti, sodobneje rečeno: edina slovenska umetnost z dodano vrednostjo.