Razmišljanje o dialektiki kapitalizma želim začeti z nekoliko nenavadnim vprašanjem, ki pa nas bo privedlo v samo jedro kapitalističnega sveta. Ali obstaja v Sloveniji, ki je svobodna in demokratična država, kolektivno intelektualno delo? Na prvi pogled vsekakor obstaja. Kaj pa pokaže natančnejša analiza?

Kolektivno intelektualno delo pomeni predanost egalitarnemu boju, ki ni nič drugega kot boj za egalitarna občestva. To ni civilna pobuda za pravično družbo, v kateri imajo glavno vlogo znani politiki. Ali so slovenski intelektualci in drugi uporabniki uma predani egalitarnemu boju?

Do vpogleda v naravo boja za egalitarno občestvo najprej pridemo po zanimivi poti, če si natančno ogledamo sliko Casparja Davida Friedricha iz leta 1823 z naslovom Morje ledu.

Na sliki vidimo velikanske sklade težkega, ostrega, mrzlega, ledenega ledu v pusti zimski pokrajini. In pod vsemi temi skladi neskončno masivnega ledu je delček ladje, ki jo je led stisnil, zdrobil, opustošil, da je potonila in postala povsem negibna, nemočna, stisnjena, nema priča sile, ki se ji ne more nihče upreti.

Podoba nemočne ladje je popolna ponazoritev tega, o čemer govori Freud, ko razmišlja o delovanju nadjaza. Nadjaz je psihična instanca v človeku, ki se spleta okoli praznine, v kateri se rojeva občutek dolga in krivde. Ko se kopiči, je človek kakor nesrečna ladja s Friedrichove slike.

Vsakdo ve iz izkušenj, da dolg in krivda pritiskata in drobita. Vsak človek z nadjazom je zato pod pritiskom, ki ga je z leti vse teže prenašati. Namesto da bi odplul na odprto morje in ujel veter, je vse bolj negiben in ujet v morju ledu.

Nobeno naključje ni, da je Freud prepoznaval v človekovi zmožnosti za ljubezen in kreativno delo tisti potencial, brez katerega ne moremo misliti niti srečnega posameznika niti novih oblik občestvenega življenja, ki nujno potrebuje kolektivno intelektualno delo. Brez tega potenciala se občestveno življenje spreminja v morje ledu, v katerem ujeti posamezniki nemočno vztrajajo v ujetosti in čakajo, ne da bi vedeli, kaj.

David Harvey ima izvrstno idejo, ki se lepo podaja zapisanemu in ga dopolnjuje. Pravi namreč, da mesta delujejo noč in dan zato, ker ljudje, ki v njih živijo, skrbijo za njihovo delovanje. Če bi prenehali skrbeti, bi se mesta preprosto ustavila, ustavil pa bi se tudi kapitalizem. Zapisano seveda pomeni, da imajo prebivalci mest veliko moč. Lahko se organizirajo in spreminjajo načine, kako skrbeti za delovanje mest, kjer se je kapitalizem pred nekaj stoletji tudi rodil.

Zakaj se ljudje ne organizirajo in zakaj ne naredijo, kar bi lahko naredili? Zaradi dolgov, zaradi ujetosti, zaradi nadjaza.

Zaradi vsega tega se raje prilagajajo in podrejajo, ker je to lažje in bolj preprosto. Tako delo pa ni najbolj produktivno; kreativno delo je produktivnejše.

Kreativnost je revolucionarna, kajti kapitalizem, ki je sicer urbani pojav, nagrajuje proizvodnjo, produkcijo dobrin, ne nagrajuje pa kreativnosti; nikoli je ni.

Boj za pravično družbo je izraz, ki v orisani perspektivi pravzaprav ne pove ničesar. Ne obstaja namreč pravična družba – obstajajo pa pravična dejanja, ki jih zmorejo posamezniki in posameznice brez nadjaza. Torej se nujno soočamo z vprašanjem, kakšne posameznike in posameznice hočemo, kakšne medsebojne odnose želimo.

Boj za egalitarno družbo je kajpak političen, vendar ga ne smejo voditi ugledni politiki – voditi ga morajo navadni ljudje.

Navadni ljudje v Sloveniji trenutno čakajo na boljše čase. Ki ne bodo prišli, kajti ogromne vsote denarja, ki jih prav sedaj dobivajo banke, ne bodo pospešile gospodarstva. Zakaj ne?

Prvič. Ne bodo ga pospešile, ker denarja, ki si ga dobil, ne posojaš podjetjem, ki komaj stojijo na nogah, saj nisi socialna služba. Posojaš ga podjetjem, ki si obetajo večje tržne deleže, teh pa je v Sloveniji zelo malo.

Drugič. Lahko pridobljenega denarja ne daješ od sebe, če si ne obetaš profitov ali obresti. Torej ga daješ tja, kjer si to obetaš. In kje si to obetaš? Na borzi. Torej kupuješ delnice in trguješ z njimi. Ali s takim delom kaj ustvarjaš? Ne, ne ustvarjaš ničesar razen balonov.

Tretjič. Denarja ne daješ od sebe, ker veš, da so časi slabi. Torej ga zadržuješ zase. 

Tudi ljudje zadržujejo denar zase, saj vedo, da so časi težki, cene naraščajo, davki so povečujejo. Torej ne zapravljajo, saj niso neumni. Vedejo se, kot bi bili v šoku – in v resnici so šokirani.

Morje ledu in stanje šoka se lepo dopolnjujeta. Skupni imenovalec je nadjaz, ki pritiska in pritiska, ljudje pa se šibijo in šibijo pod bremeni. Nadjaza se zelo težko znebiš.

Se bomo torej sploh kdaj izvlekli iz krize?

Izvlekli se ne bomo še dolgo. Odgovor na vprašanje, zakaj ne, je zelo preprost: zaradi dialektike kapitalizma. Ta je, kot rečeno, zelo enostavna.

Kapital se ne bo selil v Slovenijo preprosto zato, ker se ne more; in kapitalisti nikakor niso neumni. Dobro vedo, da je ogromno poceni delovne sile na Kitajskem, v Indiji, Afriki in drugje v revnem svetu. Torej bodo najemali delavce tam.

Zakaj bi torej kapitalist prikorakal v Slovenijo in odprl tovarno, če pa jo lahko za bistveno nižjo ceno odpre v Indiji?

Slovenija je hotela postati del kapitalizma natanko v času, ko se je ta že valil na periferijo. Kapital se bo zato zlival v Slovenijo natanko takrat, ko bodo slovenski delavci cenejši od indijskih ali kitajskih. Tako preprosto je to.  

Vse življenje smo gledali televizijske posnetke iz Afrike, kjer živijo revni ljudje. Danes živijo tudi v Sloveniji. Živijo še ljudje, ki so lačni in brez služb in brez upanja, da bodo še kdaj delali. Afrika je danes v Sloveniji. Taka je dialektika kapitalizma: zadeva se je preprosto obrnila, ker kapitalu dol visi za ljudi, saj hoče profite.

Tudi usoda današnjih mladih ljudi je zato zapečatena. Zapečatil jo je sistem, ki ne potrebuje visoko izobraženih in dragih slovenskih delavcev, če lahko zaposli po pogodbi enako visoko izobražene in bistveno cenejše indijske ali brazilske ali romunske strokovnjake oziroma delavce.