V teh žalostnih časih, ko se zdi, da se nam je kot družbi docela zalomilo in ko vtis vsesplošne izčrpanosti, pa tudi mentalnega siromaštva še posebej podčrtuje pomanjkanje vsakršne vizije ter osnovnega razumevanja življenja v zgodbah, ki nam jih servirajo mediji, je docela na mestu vprašanje ali živimo preko svojih zmožnosti.

Politiki, različni eminentni ekonomisti, poznavalski komentatorji, številni strankarski »neodvisni strokovnjaki« in še marsikdo, nas prepričujejo, da je temu res tako. V časih debelih krav smo se na veliko zadolževali, zdaj, ko se je slovenskemu poslovnemu modelu zalomilo, pa bomo pač morali plačati ceno in znižati svoj življenjski standard. Priložnosti za varčevanje so povsod, le odpor je treba zlomiti, saj gre bojda za skupno dobro. Medtem številni med njimi še naprej živijo svoj status quo, dobivajo plače, katerih višina niti daleč ni premo sorazmerna z dodano vrednostjo, ki jo ustvarjajo, si na letnih skupščinah dodeljujejo nagrade za poslovanje z izgubo ali pa sprejemajo za državo škodljive zakone, ki v nekaterih primerih zavirajo gospodarske priložnosti celo tam, kjer to najbrž ni v interesu nikomur. Pač zato ker oni to lahko, bo že čas pokazal če so se odločili pravilno.

V očeh politikov je zdaj, ko služimo minimalno, trošimo pa manj kot prej, a morda ne še bistveno manj, medtem ko nam je denarja za pozitivno bilanco že zdavnaj zmanjkalo, hitro pa odtekajo tudi izposojeni milijoni, dokapitalizacija slabih bank pač nujna stvar in pika, prodaja zdaj izčrpanih kljuset, nekoč pa paradnih konjev slovenskega gospodarstva po mizernih cenah je neizogibna, vsakokratna milijonska preplačila projekta Teš 6 pa so edini smiseln izhod, pač zato, da projekt, ki smo ga žal že nepovratno naphali z denarjem preko vseh razumnih meja, zdaj ne bi zamrl še preden bo dokončan.

Iniciativa zdravnikov, ki je pripravila včerajšnjo vseslovensko ljudsko vstajo na dan državnosti, pa očitno za razliko od marsikoga verjame, da je, vsaj na nivoju samega pristopa, mogoče stvari zastaviti tudi drugače. Kot denimo rad pove kirurg Erik Brecelj, ki ga je vedno spodbudno poslušati, saj se srčnost, kakršno premore ta človek, težko najde, je prišel čas, ko je treba v zdravstvu nehati živeti prek svojih zmožnosti in pričeti varčevati pri sistemski korupciji, nepreglednem poslovanju, milijonskih provizijah in zlorabah položajev, ki nas stanejo preveč – pač zato, da bi ohranili javno zdravstvo.

Kateri od obeh zgoraj opisanih pristopov se vam torej zdi bolj realen? Gotovo in neizpodbitno namreč je, da živimo preko svojih zmožnosti. Če ne bomo nečesa ukrenili, bo standard življenja, kakršnega v tem trenutku uživamo vsaj tisti, ki še imamo službe, že zelo kmalu le še nedosegljiv ideal. Naša družba ima negativno bilanco, brez zaslužka pa ni kupne moči ter človeka vrednega življenja in vsaj v tem imajo naši vrli politiki, samozvani menedžerji in briljantni ekonomisti prav. Glede na to, da za njihove ekscese res nimamo več denarja, ki bi ga zlahka pogrešali, bi bilo verjetno res treba čim prej začeti odločno varčevati – in delati na tem, da denar, kolikor ga še imamo, vložimo v zagotavljanje osnovne kvalitete življenja za prebivalce Slovenije, saj nam edino ta omogočila, da se bomo nekoč lahko pobrali. Saj poznate tisto ljudsko: Prazna vreča ne stoji pokonci!