Gospa Bratušek & družba že nekaj časa loščijo slovenske barve pred Brusljem, resno braniti jih niti ne mislijo. Kdor je od začetka pričakoval, da bo kaj drugače, je seveda naiven. Ko se je sestavljala trenutna vlada, sem to doživljal najbrž precej podobno kot večina ljudi v Sloveniji - kot golo formalnost, brez vsake nove vsebine.  Razlike so seveda le stilske. Malce manj arogance in navidezno manj zamaščenih ušes, pač manj stilskih značilnosti janševanja, to pa je tudi vse.

Priporočila bruseljske nomenklature so še manj presenetljiva, kar je še manj čudno, saj se na ta priporočila brezglavo navezuje že sleherna levo-desna slovenska vlada in tudi stranka, temu primerna pa je tudi nepresenetljiva vsebina programov. Evropska »federacija« in evropsko enoumje (neumje) je v Sloveniji že realnost, njena morebitna formalna ustanovitev bi za Slovenijo zgledala le še kot čačka na dnu nedemokratične »pogodbe«, spisane in podpisane v slogu diktatorjev. 

Pa vendar za vsako posamično evropsko državo obstaja cela vrsta družbenih problemov, s katerimi se bruseljski ustrežljivci lobističnih interesov in zastopniki vele-kapitala niti ne mislijo ukvarjati. V takih primerih bi nam vsakršna »aroganca«, vsakršna neposlušnost in vsakršna uporaba lastne pameti, še kako koristila. S povprečno starostjo slovenskega državljana/državljanke, ki znaša 42,8 let in z rodnostjo v višini 1,31 otroka na žensko, ne bi smelo biti več tako težko ugotoviti kaj je ta problem.[1] To so eni izmed najslabših demografskih podatkov v vsej Evropi.  

Kar se tiče števila rojstev na 1000 prebivalcev, smo z 8,76 rojenih otrok osma najslabša država na svetu za katero obstajajo ti podatki.[2] Zelo zanimivo pa je, da je na prvem, torej na najslabšem mestu po številu rojenih otrok na 1000 prebivalcev, mala državica Monako. V tisti mondeni deželici bogatašev, kjer po dirkaških stezah in po navadnih cestah švigajo Ferrariji in kjer si lahko privoščijo Vse, si otrok očitno ne morejo. Če boste torej še kdaj slišali kakega pametnjakoviča govoriti o tem, kako je kapitalizem gospodarsko in družbeno »najplodnejši« in najbolj ustvarjalen sistem v zgodovini človeštva, ga lahko opomnite na to paradoksno in malce zabavno dejstvo. Če bi imel ves svet takšno demografijo kot jo ima bogati Monako, bi nas to kot celoto na dolgi rok pokončalo  prej kot serija črnih kug. 

Med visoko razvitimi državami sta samo dve, dve državi katerih rodnost presega 2,05 otroka na žensko, kar je tudi pogoj dolgoročnega obnavljanja prebivalstva. Ti državi sta ZDA in Francija, njuna demografija pa je rezultat različnih dejavnikov. Za ZDA je značilna visoka stopnja priseljevanja, zlasti iz t.i. tretjega sveta. Čez nekaj desetletij bo to tudi prva zahodna družba z večinsko ne-belim prebivalstvom. V Franciji pa je visoka rodnost rezultat spodbudne družinske politike o kakršni večina Američank ne more niti sanjati.[3] V sodobnem svetu tretjega načina za doseganje razmeroma visoke rodnosti v bistvu sploh ni.

Ker smo država z zelo nizko imigracijo in tudi država iz katere številni ljudje prej bežijo ven kot noter, bi bilo nadvse pametno ohranjati in celo spodbujati »radodarno« družinsko politiko. Toda v tem na pol paničnem in brezpametnem vzdušju t.i. varčevanja, se dviguje cene vrtcev za drugega otroka, niža se starševska nadomestila[4], odvzema se desetine milijonov iz naslova socialnih transferjev, o družinski bedi in o akcijah zbiranja denarja, pa itak lahko poslušamo vsak dan. Mogoče bodo prihodnji zgodovinarji Slovenije prav takšno politiko obravnavali kot avto-genocidno.

Še malo se razglejmo naokoli. Država z najnižjo rodnostjo na  svetu (merjeno po številu rojenih otrok na posamezno žensko) je Singapur. Tam se rodi »celih« 0,78 otrok na žensko.[5] Kar je pri tej državi nadvse zanimivo je to, da jo razni ljubitelji »ekonomske svobode« (med vrsticami: neoliberalci) že leto za letom uvrščajo na sam vrh lestvic, ki merijo takšno svobodo. Ekonomska svoboda je med drugim definirana tudi kot odsotnost zagotovljene minimalne plače in kot režim čimbolj »fleksibilnega« dela. Seveda obstajajo še drugi razlogi za tako nizko rodnost, kot so denimo izjemno visoke cene stanovanj (kar velja tudi za Slovenijo) in tudi zelo hitra sprememba položaja žensk v hitro razvijajoči se družbi, ki je bila še pred kratkim zelo konzervativna. Toda t.i. »ekonomska svoboda«, ki ženske v vsakdanji podganji dirki v bistvu kaznuje, če se odločijo za otroka, je vse prej kot nedolžen faktor nizke rodnosti. Tako zelo »ekonomsko svobodna« družba kot je Singapur, je šele v letu 2013 uvedla enotedenski očetovski dopust in še tega pod strogimi pogoji.[6] 0,78 otroka na žensko očitno dela čudeže.

Če bomo pri nas še bolj pritiskali na starše, še posebej na ženske in še bolj uničevali družinsko politiko in tudi širše delavske pravice, smo na dolgi rok nič drugega kot- gotovi.  Ta velikanska kriza v kateri smo se znašli se bo brez vsakega dvoma »kompenzirala« z nizko rodnostjo in se v bistvu že kompenzira. V Grčiji se je med letoma 2010 in 2011 število prekinitev nosečnosti povečalo za 50 odstotkov, rodnost pa se je na splošno znižala v 15 evropskih državah.[7] Problem Grkov ni to, da nimajo denarja, ampak to, da bodo imeli vse manj ljudi, ki bi denar sploh lahko»delali« in s tem seveda sploh odplačevali ubijajoče dolgove. Na takšen način se zadolžena iz nesuverena država postopoma spreminja v puščavo starčkov. Sčasoma bo pusta in prazna življenja kot je bila prazna Zemlja pred 65 miljoni let, ko je nanjo padel tisti nesrečni meteor. Seveda se to ne dogaja zato, ker je grška družba premalo »pridna« in zategnjena okrog pasu, ampak ker je zategnjena petkrat preveč. Norost.

Ena izmed značilnosti sodobnega časa je tudi to, da si vsaka generacija želi živeti vsaj malo drugače kot prejšnja. Ta pojav je postal najbolj viden ob že klišejskem navajanju »baby boomerjev« kot tiste generacije, ki je spremenila takorekoč vse in od takrat naprej se ta trend vsekakor ni ustavil. Ljudje, ki spadamo v generacijo v starosti nekje do 35 let, si tudi v Sloveniji ne želimo živeti življenja, ki se imenuje »iz rok v usta« in iz »meseca v mesec«. A zdaj smo to prisiljeni živeti in nimamo skoraj nobenega maneverskega prostora, razen lastne zasebnosti v kateri se vse bolj  otepamo »tradicije«, saj za takšno življenje niti ni več sredstev. Po domače povedano: v teh gospodarskih in družbenih razmerah narediti tri ali štiri otroke in se potem do konca življenja pritoževati kako ne prideš skozi mesec, tega se nihče več ne misli iti. Če se bo politika zaposlovanja še bolj usmerila v prekarizacijo in t.i. »fleksibilizacijo« bo seveda samo še slabše.

Demografski problem je poleg ekološke problematike, vprašanj intelektualne lastnine, naraščajoče neenakosti in bio-genetske revolucije, tisti peti jezdec (kapitalisitčne) apokalipse, ki ga tudi kak Žižek premalokrat, ali pa nikoli ne omeni. Ta problem je v kapitalizmu dejansko nerešljiv, pa če so časi dobri ali slabi, v slabih časih je pač še slabše. Problem upadanja števila rojstev in prebivalstva je ravno »obraten« kot pri ekologiji. Pri ekološki problematiki bodo nasrkale prihodnje generacije, ki jih danes sploh še ni, zaradi upadanja rojstev pa prihodnjih generacij sploh ne bo. Ravno MI smo tisti, ki bomo zaradi tega na slabšem. Morda smo prav v teh mesecih pred odločilno preizkušnjo na tem področju. Če se bo še naprej brezglavo uničevalo družinsko politiko, ljudi, zlasti ženske pa še bolj napadalo z manjšanjem delavskih pravic v imenu nekakšne svobode in fleksibilnosti, potem ne vem v kakšnem številu bo slovenski rod dočakal 22. stoletje. Če ga sploh bo.

Za to področje ne bodo naredili ničesar nobeni »neoti« in nobene tuje komisije, za to lahko naredimo nekaj edino sami. Denimo postavimo družinsko politiko kot absolutno prioriteto in jo izvzamemo iz vsakega »varčevanja«. Pa četudi bivši maoist Barroso in bivša keynesijanka Lagardejeva pred nami na stara leta po čudežu (oba) zanosita in nam še podarita otroke. Ne- treba je iti v drugo smer. Tukaj ne gre le za kako banko, temveč za družbeno »fabriko« kot tako. Profiterska, kratkovidna in uničevalna politika, jo vse bolj ogroža. S tem ogroža tudi svoje ljube banke, »gospodarstvo«, družbeno stabilnost in na koncu samo sebe, a tega noče videti.

Vse bolj siva Evropa, ki mirno tolerira, da je marsikje med njenimi mladimi zaposlena le manjšina, se bo na koncu prisiljena odpirati preostalemu svetu, ki takšnih demografskih problemov (zaenkrat še)  nima. To bo preprosto morala narediti, če bo sploh hotela imeti kaj podobnega kakemu gospodarstvu. In, če se stvari ne bodo korenito izboljšale bodo evro-krati in ostali poklicni neoliberalci zelo, zelo kmalu dobili nove sogovorce. Seveda to ne bodo zdajšnji impotentni »social-demokrati«, ampak dobri stari nacisti v novih čeladah, novih črnih kapah in novih črnih srajcah. Vso srečo jim želim v takem »dialogu«, nam pa tudi.