To je fraza, ki jo je oni dan uporabil nekdo na televiziji, ko so razpravljali o prodaji Mercatorja največjemu tajkunu iz sosednje države. Fraza je sicer sporna in problematična skoz in skoz, toda v njej je vendarle zrno resnice, o katerem je vredno razmišljati, čeprav od tega ne bo nobene otipljive koristi.

Začnimo na začetku. Te dni se slovenska vlada na čelu z gospo Bratušek spreneveda do nezavesti. Država naj se ne bi vtikala v prodajo Mercatorja, zato njeni predstavniki vneto trdijo, da se ne vtika. Toda taka drža ni samo neumna, temveč je tudi problematična in nevarna. Zakaj?

Neumna je zato, ker se država v kapitalizmu preprosto mora vtikati v posle oziroma v gospodarstvo in tudi se vtika. Če na primer ZDA ne bi z gigantskimi milijardami podpirale lastne jeklarske industrije, bi izgubile še tisto, ki doslej še ni propadla, kajti Kitajska prodaja velikanske količine jekla na svetovnem trgu po tako smešno nizkih cenah, da je na trenutke videti, kot da dela v lastno škodo. Podobnih primerov je, kolikor hočete.

Kapitalizem namreč ne pomeni svobodnega trgovanja. Neverjetno je, kdo si je to izmislil, in enako neverjetno je, da ljudje verjamejo v tako mantro. Kapitalizem je namreč vojna. V njej ni nobene svobode. Kapitalisti so utelešeni kapital, ki je povsem neoseben. V vojni seveda delaš, kar je treba, drugače preprosto propadeš, ker te ustrelijo za prvim vogalom. Tam ni prostora za usmiljenje, medsebojno spoštovanje, zaupanje, solidarnost in resnicoljubnost. Absurdne so zamisli o morali ali celo etiki kapitalizma, kapitalistov in kapitala.

Kapitalista zanima morala le takrat, ko ima od nje koristi, saj ni neumen. Če moraš nenehno tekmovati z ljudmi, ki te želijo izriniti s trga, da bi imeli sami večje tržne deleže, ne smeš in ne moreš biti resnicoljuben, odkritosrčen, pošten in neposreden; naučiti se moraš manipuliranja, piarovstva, sprenevedanja, okolišenja, zamegljevanja, mešanja zraka in vsega drugega, za kar verjameš, da ti bo v korist pri prehitevanju tekmecev.  

Zlasti pa moraš zniževati stroške, zato svetovni trg preplavljajo kitajski izdelki, ki so poceni, slabe kakovosti, iz slabih materialov in so hitro pokvarljivi, da lahko delajo nove. Ljudje jih množično kupujejo in podpirajo to, kar je poceni in slabe kakovosti. V prihodnosti ne bo nič drugače.

Kapitalisti, na primer hrvaški tajkun, ki kupuje Mercator, niso niti socialni delavci, zato je naravnost smešno verjeti v nekakšne zaveze in obljube, da bo tajkun ohranil vse tisto, kar bi radi delavci Mercatorja in slovenski državljani, sentimentalno navezani nanj.

Ko tajkun kupi podjetje (na primer Mercator), ga kupi iz enega samega razloga: da bi imel zvečer več, kot je imel zjutraj. Tajkuna delavci ne zanimajo po definiciji, saj ga zanima zgolj biznis. Zanj so delavci strošek in govoreče orodje, s katerim proizvaja vrednost. Kdor torej verjame v kapitalizem s prijaznim obrazom, je izgubljen že na začetku.

Naivno verjetje v kapitalizem s prijaznim obrazom je torej tudi nevarno. Slovenija bo na primer razprodala podjetja in gospodarske družbe (trenutno jih je na spisku petnajst), v roke jih bodo dobili neodgovorni privatni lastniki kapitala, nato pa bodo z njimi delali, kar se v vojni pač dela: skušali jih bodo izžeti do zadnje kaplje in pobrati profite. Kapitalisti to pač delajo, tako kot ptice letajo in ribe plavajo.

Na kratko: kapitalizem je brez demokracije zelo srečen in mu gre zelo dobro. Če bi imeli kapitalisti čarobno moč, bi začarali delavce, da bi živeli od zraka, saj bi bilo to zanje najceneje. Čisto nobene potrebe nimajo po demokraciji, delavčevih pravicah ali obljubah, da ne bodo odpuščali.

Seveda bodo odpuščali, saj kapitalisti to delajo, ker morajo nenehno zniževati stroške. Prav tako se noben kapitalist nikoli ne bo zavzemal za demokracijo in delavčeve pravice – za kapitalista ima delavec vselej preveč pravic in je predrag.

In če bo Mercator kupil hrvaški tajkun, ne bo imel nobene potrebe, da bodo na policah slovenski izdelki. Ne bo imel niti potrebe po hrvaških, kajti imel bo samo potrebo po takih izdelkih, ki mu bodo prinašali največje profite. Če bi izdelki prišli po zanj ugodnih cenah z Lune, bi jih pač takoj dal na police in vrgel dol vse druge.

Slovenci in Slovenke so neverjetno naivni, če mislijo, da bo imel hrvaški tajkun kakršne koli sentimentalne reflekse do Slovenije. Utopično je tudi razmišljanje, da bodo imeli od prodaje Mercatorja in drugih podjetij kakršne koli koristi. Kapital se namreč kopiči v rokah tistih, ki ga že imajo. Nemogoče je, da bi se kopičil v rokah delavcev. Ti ne bodo nikoli lastniki produkcijskih sredstev, zato ne bodo nikoli segali po dobičkih; zanje so predvidene samo drobtine in te tudi vselej dobijo.

Za kaj torej gre? Za kapitalistično igro. Nobenega smisla nima sprenevedanje, da gre za kaj drugega. Bolje je soočiti se z resnico. V Sloveniji ni kapitalizem nič drugačen kot drugje po svetu.

Iz Bruslja je pač prišel ukaz, da moramo privatizirati. Torej bomo, ker Bruslju nihče ne upa ugovarjati. Tako bo šlo vse po tekočem traku: sanirali bomo banke, ker jih pač moramo; odpustili bomo toliko in toliko javnih delavcev, ker jih bomo preprosto morali; iz istih razlogov bomo še naprej zategovali pasove; BDP še dolgo ne bo rasel, ker ni pogojev za rast; tajkuni bodo kupovali slovenska podjetja in še najprej igrali monopoli, mi pa bomo vse bolj samo še neme priče, potopljeni v pregovorno slovensko depresijo, polni občutkov krivde in nostalgičnega spraševanja, kaj je šlo narobe.