Z bližanjem konca šolskega leta, ko se na tisoče državljanov meketajoče pase po slikovitih turističnih katalogih in se ni za nobeno ceno pripravljeno osvoboditi te svobode, se zdi prav preudariti, kaj se dogaja s šolo v sedanjem kontekstu, kakšna je njena vloga. Ne bi se lotil tega razmisleka, ampak zadnjič sem poslušal hvalisanje neke skupine učiteljev, da njihovi dijaki odhajajo na študij v tujino – na v svetovnem merilu najuglednejše univerze. Saj, boste rekli, to je čisto v redu. Ja, bom odvrnil, toda koliko teh nadebudnic in nadobudnežev se bo vrnilo. Če bi vprašali mlade same, bi ugotovili, da prav malo. Večina teh najbolj nadarjenih predstavnikov prihajajoče generacije v resnici ne verjame, da se lahko zaposli doma. Pravzaprav tega več noče. Če to navežemo na razmislek o vlogi šole: ali potem ta ne deluje le še kot lokalni, manjši nogometni klub, ki si na globalnem kapitalističnem trgu zagotavlja preživetje z vzgojo peščice visoko kakovostnih (produktivnih) igralcev, ki jih proda znamenitim svetovnim klubom? Potem se lahko vprašamo še: kaj pa vsi drugi, kaj pa večina prihajajoče generacije? Vemo, večina je v napredujočih razmerah moči obsojena na prekernost v »ligah nižjega ranga«.

Prekerno delo je po definiciji negotovo, odvisno od volje drugih, nestalno in je vselej lahko preklicano. Takšna so dela za določen čas, različna honorarna dela, občasna ali začasna dela, mnoge samozaposlitve, dela po pogodbi. Toda, ker živimo v času, ko je že skoraj sleherno delo negotovo (tudi delo za nedoločen čas), sama negotovost (glede trajanja) še ne definira prekernosti. Za prekerno delo je zato značilno še, da delavcu praviloma ne pripadajo skoraj nobene pravice iz dela: ni plačila za prevoz na delo, ni plačane malice, ni dopusta, podjetje delavcu ne plačuje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, tudi ni plačane bolniške odsotnosti, ni porodniškega dopusta itd. Za nameček za prekerno delovno silo največkrat ne veljajo zakoni, ki omejujejo delovni čas. Prekerci večinoma sploh ne poznajo ideje omejenega delovnega časa, ker delajo vse dneve. Slednje velja še posebej za tiste, ki so ujeti v to ali ono obliko samozaposlitve. Vse to pomeni, da mora prekerna delovna sila vsa tveganja in vse stroške, ki jih nosi življenje povezano z delom, prevzemati nase.

Ker hoče biti tole vendarle razmislek o vlogi šole v sedanjem kontekstu, bom postavil trditev, da dobiva šola – sodobna, reformirana in »naša« - iz dneva v dan, iz reforme v reformo, od rezanja do rezanja in od enega projekta do drugega vedno bolj jasno in očitno družbeno funkcijo: vzgojo visokokavostnih in produktivnih kadrov za svetovni trg na eni strani in vzgojo odvečne, prekerne delovne sile na drugi.

V svojih premišljevanjih o šoli se rad vračam h knjigi Christiana Lavala Neoliberalni napad na javno šolstvo, preprosto zato, ker v nasprotju z mnogimi deli, ki se posvečajo reformam v šoli ohranja aktualnost, še več, razprave iz te knjige, ki se zdijo kot scenarij za distopični film, so vedno bolj verna odslikava stvarnega dogajanja v šolskem polju, v katerem se šola spreminja v ključni ideološki aparat kapitalistične kontrarevolucije.

Laval postavi sodobne, z ekonomijo spodbujene spremembe šole v širši okvir družbenih sprememb po 70-ih letih 20. stoletja, torej v čas obnove razredne moči kapitalistov oziroma v čas, ko so se zaradi zgodovinskega upadanja profitne stopnje začele neoliberalne reforme, za katere je značilno opuščanje obveznosti držav, privatizacija javne sfere v kvazi podjetja,  poblagovljenje prostega časa in kulture, mobilizacija mezdnih delavcev v splošno medsebojno ekonomsko vojno (kar je učinek selitve proizvodnje in ustvarjanje globalne rezervne armade brezposelnih), zmanjševanje zaščite delavcev (glejte nedavno delavsko zakonodajo), discipliniranje s strahom pred brezposelnostjo, globalizacija menjave itd. (Laval 2005, 35).

Če pogledamo na šole s tega občega zornega kota, bomo res težko ostali slepi, da je vzgojni ideal šole, cilj njenega obstoja postal »fleksibilni delavec« oziroma proizvodnja takšnega bitja. Delodajalci – poslušajte jih, ko jadikujejo v javnih občilih – vse bolj odkrito pričakujejo, da se bodo delavci pripravljeni spopadati z negotovostjo, saj zaposlitve ne morejo več biti trajne, temveč le še prekerne. Če bi to isto povedali v jeziku sodobne in reformirane šole, bi govorili takole: sodobni iskalci zaposlitev morajo biti samodisciplinirani in pripravljeni na samoučenje. Ker se ne bodo mogli opredeliti s stabilno zaposlitvijo ali določenim statusom, se morajo naučiti izkazovati z nabranim znanjem in sposobnostmi, da znanje uporabijo (referencami, pridobljenimi kompetencami) itd.

To pomeni, da mora reformirana šola proizvajati nič manj kot novo subjektivnost, kar sočno ubesedi Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka: »Tukaj namreč subjektivno ne pomeni samo razpoložljivosti telesnih in intelektualnih sposobnosti in časa (službenega časa) v zameno za mezdo, ampak tudi produkcijo individualne subjektivitete. […] Znanje ni tisto, kar je v ekonomiji in sodobni družbi nujno […], nujen je […] poziv, da je treba postati ekonomski »subjekt« (»človeški kapital«, »podjetnik samega sebe«), poziv, ki je namenjen tako brezposelnemu kot uporabniku javnih storitev, potrošniku, »najponižnejšemu« med delavci, najrevnejšemu ali »migrantu«. […] Postati človeški kapital ali podjetnik samega sebe pomeni vzeti nase stroške in tveganja fleksibilne in financializirane ekonomije, stroške in tveganja, ki še zdaleč niso samo stroški in tveganja inovativnosti, ampak tudi in predvsem stroški in tveganja prekarnosti, revščine, brezposelnosti, pešajočih zdravstvenih služb, pomanjkanja stanovanj itd. »Narediti podjetje iz samega sebe« (Foucault) pomeni, da nase vzamemo revščino, brezposelnost, prekarnost, socialne podpore, nizke plače, zmanjšane pokojnine itd., kot bi bila to posameznikova »sredstva« in »investicije«, s katerimi bi moral upravljati kot s kapitalom, »svojim« kapitalom. […] Diferenciali produktivnosti ne izhajajo najprej iz »vednosti« ali informacije, ampak iz subjektivnega prevzemanja stroškov in tveganj nase […] (Lazzarato 2012, 53-55).«

Prav šola pa je, kot omenjeno, tisti ključni ideološki aparat, ki mora mlade prilagoditi takšnemu pojmovanju dela in nove subjektivnosti. Komisija EU poudarja, da je vzpostavljanje fleksibilnejših in bolj odprtih sistemov usposabljanja, kakor tudi razvijanje prilagajanja pri posameznikih vedno bolj nujno. Za produciranje prilagodljivih bi morala biti tudi sama šola fleksibilna organizacija, polna inovacij: ustrezati mora diferenciranim in spremenljivim željam podjetij in različnim potrebam posameznikov. Evropska komisija večjo fleksibilnost šole celo predstavlja kot osrednje vprašanje. »V družbi, za katero je čedalje bolj značilna nestabilnost položajev, ne glede na to, ali so ti poklicni, družbeni, ali družinski, bi moral vzgojno-izobraževalni sistem pripravljati na čedalje bolj negotove položaje (Laval 2005, 37).«

Prva kompetenca (ali metakompetenca), ki jo mora tako osvojiti vsak bodoči podjetnik samega sebe, je naučiti se učiti oziroma spopasti se z negotovostjo, ki je povzdignjena v stalno grožnjo za eksistenco in poklicno življenje. To je sploh pravi pomen razvpitega pojma učenje učenja in tudi celotnega govora o kompetencah, človeškem kapitalu, vseživljenjskem učenju itd. Za temi pojmi se ne skriva več nikakršen ideal humanistične izobrazbe, temveč le še učinkovitost, gibljivost, interes. Šole tako več ne kalijo, ne želijo, ne morejo, ne smejo kaliti stabilnih, avtonomnih značajev; lahko pa produkcijo značaje, ki se vzhičeno prilagajajo nenehnim eksistencialnim in poklicnim variacijam.

Podrejanje šole ekonomskim imperativom potemtakem oblikuje negotovosti vajene delavce in vznesene potrošnike, ki negotovost mašijo s spektaklom prežetim carpe diem. Kultiviranega človeka s humanističnimi ideali, ki zahteva svobodno delo, zamenjuje človek kot ekonomsko bitje in posameznik zasebnik: človek je človeški vir in potrošnik. Njegovo delo je vselej merjeno, do zadnjega drobca, do zadnje sekunde, do zadnjega diha – sicer sploh ni delo.

»A to še vse!« Kar Lazzarato imenuje prevzemanje tveganj nase, poskuša nova šolska paradigma uveljaviti kot novo dolžnost državljanov. Uveljavljajoča podjetniška kultura od prihajajočih generacij zahteva kompetence kot so: poklicno vključevanje, komuniciranje znotraj skupine, predstavljanje sebe, reševanje problemov v negotovih situacijah itd. Morda te kompetence same po sebi niso nič slabega, a v danem kontekstu spreminjanja ljudi v podjetnike samih sebe, vse služijo izrecno dolžnosti preživetja na trgu dela, ki je se spreminja v moralno dolžnost.

Citat iz Lavala: »Če posamezniki v družbi, kjer je tveganje marginaliziranja in izključevanja čedalje večje, ne bodo sposobni »ravnati z negotovostjo« in »zagotoviti svoje zaposljivosti«, se bo zmanjšala globalna učinkovitost gospodarstva. Stroški, ki jih bo povzročilo to, da je prevelik del populacije ekonomsko nekoristen, bodo obremenili družbene proračune in odmere davkov (prav tam, 70-1).«

Na ta način država, v kolikor služi prvenstveno le še interesom kapitala, prelaga odgovornost za preživetje posameznika na trgu na njegova lastna pleča. Kar Lazzarato pravilno razbere kot ključni ideološki manever kapitala za povečevanje presežne vrednosti, se na ravni vsakdana kaže kot moralna zahteva. Iz Lavalovega navedka namreč lahko razberemo impliciten, neizrečen očitek, ki ga delodajalci ali neoliberalni odločevalci naslavljajo na državljane: če boste ekonomsko nekoristni, bo država manj konkurenčna. Fiskalna sredstva, ki bi jih sicer lahko usmerila v razvoj, bo morala nameniti socialnim transferjem. Poanta: za nekonkurenčnost države, manjšo gospodarsko rast, zmanjšanje števila delovnih mest boste krivi prav vi. Zakaj krivi? Ker ste zavrnili dolžnost vseživljenjskega izobraževanja, ker niste poskrbeli za vložek v same sebe in sedaj niste tržno zanimivi. Ker ste zanič podjetniki samega sebe. Namesto, da bi s permanentnim samoizobraževanjem poskrbeli za razbremenitev države, ste postali njeno breme. Vsi ti očitki imajo potemtakem moralni naboj, saj poklicni neuspeh oziroma nekonkurenčnost na trgu delovne sile predstavljajo kot moralno neustreznost nekonkurenčnega posameznika. Neuspeh na trgu je sramota. V nasprotju s tem je osebni ekonomski uspeh hvalevreden, pomeni dobiček za podjetje in za družbo kot celoto. Posameznik, ki skrbi za svojo konkurenčnost, se zavaruje pred tveganjem na vse bolj fleksibilnem trgu dela, hkrati pa zadovoljuje pričakovanja podjetij in družbe kot celote. Takšen posameznik je spoštovan in srečen prekerni delavec, takšen posameznik nazadnje prekernost celo zahteva.

In tako lahko šola reče zase, da pridno opravlja svoje delo.