Otroci in invalidi so spolna bitja. To je čisto preprosto dejstvo, ki pa ga večina ljudi ne more pogoltniti. Še huje – zavrača ga tudi večina ljudi, ki s temi spolnimi bitji dela in se dnevno srečuje z njihovimi spolnimi izpadi, ee, z njihovim izkazovanjem spolnosti.

Ljudje imamo že tako težave z izkazovanjem spolnosti. Velik del našega izkazovanja spolnosti sestavljajo spolni izpadi. Cenzurirana, dvolična in ustrahovalna spolna vzgoja iz vseh nas nepreprečljivo dela spolne invalide, ee, ljudi s posebnimi potrebami na področju spolnosti. Če k temu dodamo še blažje ali hujše, vsekakor pa redne in neprijetne spolne izpade nekaterih odraslih, ki naj bi nas spolno vzgajali, posledično pa tudi vrstnikov, je večina človeštva tozadevno zrela za zdravljenje.

Namesto da bi si ljudje zaradi lastnih težav s spolnostjo prizadevali olajšati spolno dozorevanje otrokom in mladostnikom ter sproščati spolno napetost ljudem, ki imajo s tem težave, plebiscitarna večina počne ravno nasprotno. Otroke pred spolnostjo ščiti, mladostnike odvrača, invalidom pa jo preprečuje.

Spolna vzgoja v osnovni šoli je povsem drugačna od tega, kako otroci doživljajo spolnost. Odgovarja na povsem druga vprašanja, kot si jih zastavljajo otroci. Otrok ne vzpodbuja k spraševanju, če kaj vprašajo, pa ponavadi prejmejo odgovor, ki jih ne naredi nič bolj pametnih. Prav tako ne usmerja njihove radovednosti k vprašanjem, ki so pomembna – o gradnji odnosa, o zaupanju, o izražanju želja in pričakovanj ter o jasnem postavljanju in spoštovanju meja. Spolna vzgoja, ki bi vključevala prikaze spolnih odnosov, pa že sodi na področje znanstvene fantastike. V našem svetu bi bila deležna javnega linča, in to kljub temu, da se večina otrok spolnosti uči iz pornografskih filmov, ki so skrajno neosebni in pojasnjujejo zgolj tehnično plat izvedbe.

Resnici na ljubo je treba priznati, da se spolna vzgoja v šoli prav nič ne razlikuje od drugih predmetov, ki na smrt dolgočasno teoretizirajo o tem, kar je v praksi živo in zanimivo. Poglavje o metuljevih spolovilih in metulj v škatli, preboden z buciko, pač nimata nobene veze z metuljema, ki se lovita po zraku, pristaneta na tvoji roki in tam zaplodita leglo majhnih gosenic …

Spolne vzgoje v srednji šoli ni. V teh letih naj bi bili hormonom na milost in nemilost prepuščeni mladostniki še premladi, da bi se dejavno ukvarjali s spolnostjo. Tudi na univerzi je ni; nadzora staršev rešeni in sami sebi prepuščeni študentje menda že vse vedo in jim nima smisla razlagati …

V vzgojno-varstvenih zavodih in bivalnih skupnostih ni nikakršne, ne le spolne vzgoje. Isto velja za kolonije, tabore in rehabilitacije, namenjene otrokom, mladostnikom in invalidom. Z izjemo suhoparnega kodeksa obnašanja je niso deležni niti vzgojitelji, skrbniki in strokovni delavci. Predpostavlja se, da vsi vedo, kaj je prav in kaj narobe, kako se je treba v določenih okoliščinah vesti in na določeno vedenje drugih odzivati.

To seveda ne drži niti za vzgojitelje, skrbnike in strokovne delavce, kaj šele za otroke, mladostnike in invalide. Drži le, da so prvi ponavadi deležni zadostne in dovolj pestre socializacije, da so jim meje kolikor toliko jasne, drugi pa o spolnosti nimajo niti najmanjšega pojma in se učijo bolj ali manj iz videnega, slišanega in piškavih izkušenj.

In kako poteka učenje iz izkušenj? Fantje pričnejo pri 12 letih redno in vztrajno otipavati dekleta, ki jim to ustreza ali ne, vendar to v večini primerov rešujejo med seboj. Rešijo zelo malo in dekleta, ki jim otipavanje ne ustreza, začetke spolnosti in tozadevnih odnosov s fanti doživljajo kot neprijetne, nasilne, boleče in odbijajoče.

Tako pač je. Ja, res je tako. Lahko pa bi bilo drugače …

Meja prostovoljnosti dotikov, poljubov in spolnih odnosov ni niti najmanj jasna. Mladostniki teh reči ne počnejo in dopuščajo samo zato, ker si to želijo, ampak tudi zato, da pridobijo ali ohranijo partnerja, pa zaradi vrstniških pritiskov oz. dokazovanj. Zaljubljenost, radovednost in poželenje se lahko hitro ujamejo v mrežo izkoriščanja, obvladovanja in izsiljevanja. Ko do tega pride, mladostniki pomoč in oporo iščejo v vrstnikih, ki jim je ravno toliko jasno kot njim.

Spolno nasilje odraslih nad otroki, mladostniki in invalidi je nekaj, o čemer se govori, je kaznivo, in tako je prav. Spolno nasilje mladostnikov in invalidov nad vrstniki in odraslimi, s katerimi prihajajo v stik, pa je tabu. Vzgojitelji, skrbniki in strokovni delavci, ki se jim zgodi, so bolj ali manj prepuščeni sami sebi, pogosto pa to velja tudi za vrstnike.

Spominjam se učitelja v srednji šoli, ki si je poškodoval nogo. Nekaj časa se je v službo vozil s kolesom, po šoli pa je skakljal z berglami. Od trenutka, ko je sestopil s kolesa, do vskoka v zbornico, ter od izskoka iz zbornice do vskoka v razred je bil obdan z gručo hotnih in potnih najstnic, ki so mu menda skušale pomagati, obenem pa so ga prebadali ljubosumni pogledi njegovih učencev, za katerih sovraštvo ni bil niti najmanj kriv.

Slišal sem za drugega učitelja, ki je pustil službo, ker mu je ob pogledu na komaj oblečene, zapeljivo gledajoče in pohotno dišeče dijakinje, ki so si skušale s šarmom dvigniti oceno, vstal.

Ko sem se pred leti kot vzgojitelj udeležil počitnic za otroke, sem bil deležen vztrajnih pogledov, postavljanja na pot, brezveznih vprašanj in hihitanj, s katerimi so šmrklje pritegovale mojo pozornost. V tem res ni bilo ničesar, kar bi lahko označil kot nasilje, vsekakor pa je šlo za vedenje, ki bi lahko hitro privedlo do kočljivih okoliščin, če bi bilo naše druženje daljše in bolj intenzivno, če bi bila arhitektura temu naklonjena ter če sam ne bi imel dovolj razčiščenih pojmov in postavljenih meja …

Posebno poglavje pa so invalidi. Zaradi njihovih telesnih in/ali duševnih nemoči se jim marsikaj oprosti. Toda njihova nemoč je hkrati njihova moč. So odkriti, neposredni in vztrajni; malo zato ker drugače ne znajo, malo pa zato ker tako največ dosežejo. Te veščine so pri njih podprte z običajno človeško količino hormonov in (ne)obvladljivostjo (večinoma nepotešene) spolne sle. Ko vse to križamo z akutnim nepoznavanjem spolnosti, dobimo eksplozivno mešanico …

V nasprotju z najstnicami, ki so do odraslih moških dosti bolj popadljive, kot njihovi vrstniki do odraslih žensk, je pri invalidih ravno obratno; vsaj kar se tiče ljudi z motnjami v duševnem razvoju, s katerimi imam izkušnje. Ženske se večinoma zaljubljajo v svoje kolege, torej v moške z motnjami v duševnem razvoju. Zaljubijo se glasno; večino svoje naklonjenosti izživijo s tem, da o njej govorijo. Preostanek je namenjen klepetanju z izvoljencem in zadrževanju v njegovi bližini; če je naklonjenost obojestranska, tudi držanju za roke, božanju in v najboljšem primeru poljubljanju. Do draženja spolnih organov, kaj šele do spolnih odnosov, pride zelo redko.

Moški z motnjami v duševnem razvoju pa so povsem druga pesem. Njihovo razumevanje spolnosti, doživljanje spolnih potreb in sposobnost tozadevnega samoobvladovanja so na ravni 12-letnikov, ki so ravno zabredli v puberteto. Imajo pa odraslo telo in spolno lakoto starih devičnikov …

Za delo z invalidi se večinoma odločajo ženske. Pravzaprav ne ženske, ampak najstnice, ki končujejo ustrezno srednjo šolo in se vpisujejo na ustrezne smeri študija. Treba je dodati, da se močne in samozavestne ženske praviloma odločajo za ambicioznejše poklice z višjimi plačami. Med prekaljene, z vsemi žavbami namazane invalide tako pridejo mile, pridne in prijazne mlade ženske, ki si želijo pomagati. Z njimi klepetajo, jih hranijo in se jih dotikajo, pri umivanju tudi njihovih spolnih organov. Le kaj se lahko iz tega izcimi? …

Izcimi se marsikaj, kar ostane med njimi, kar izvedo najboljše prijateljice mladih žensk in kar ostane v ustanovi. Upam, a ne morem dati roke v ogenj, da so poskusi posilstev in posilstva redka. Opolzko govorjenje, kazanje spolovil, samozadovoljevanje, grabljenje, objemanje, poskusi otipavanja in poljubljanja pa so vsakodnevni pojav … O katerem se ne govori, ker je to tabu …

In kaj je rešitev? Ukinitev tabuja. Ustrezna redna izobraževanja otrok, mladostnikov in invalidov, staršev, skrbnikov, vzgojiteljev in strokovnih sodelavcev ter seveda odkriti, zasebni in skupinski, pogovori med vsemi naštetimi, kadarkoli je to potrebno.