Sodobno monetarno teorijo (Modern Monetary Theory – MMT) sem v svojih prispevkih že večkrat omenil. V resnici ne gre za novo teorijo kot tako, temveč za integracijo znanj in uvidov različnih ekonomistov ter uvidov v dejanske centralnobančne in zakladnične operacije. Čeprav obstaja že okoli dve desetletji, sta šele zadnja kriza in blogosfera razširili njeno popularnost (bolj podrobno jo bom morda opisal v kakem drugem prispevku). Kljub temu, da je deležna napadov s strani celega spektra drugače mislečih ekonomistov, pa je zanimivo, da 'mainstream' ekonomisti prihajajo do podobnih spoznanj. Eden takšnih je Paul Krugman.

Kot v enem svojih zadnjih prispevkov omenja L. Randall Wray, eden najvidnejših predstavnikov MMT, naj bi Krugman očitno (končno) dojel MMT. 'Končno' zato, ker se je v svojih prispevkih že dalj časa nagibal k temu. Krugman je v svojem nedavnem pripevku za New York Times glede obvezniških jastrebov, ki naj bi dozdevno lahko prisilili monetarno suverene države k višjim obrestim, povedal tole:

»Remember, Britain has its own currency, which means that it can’t run out of cash. Furthermore, the short-term interest rate is set by the Bank of England. And the long-term rate, to a first approximation, is a weighted average of expected future short-term rates. Unless markets believe that Britain is going to default — which it isn’t, and they won’t — this is more or less an arbitrage condition that ties down the long run rate no matter what happens to confidence. Or to be a bit more precise, it’s hard to see what would drive up long rates except a belief that the BoE will raise short rates; and why would it do that unless it sees economic recovery in prospect?«

To je popolnoma enako opažanje delovanja sistema, kot ga že leta poudarja MMT, namreč: kratkoročne obrestne mere v monetarno suvereni državi določa centralna banka, dolgoročne obrestne mere pa so odvisne od kratkoročnih. Nikakršen obvezniški jastreb je ne more prisiliti, da dvigne kratkoročne obrestne mere. Wray:

»Long term rates depend on the state of liquidity preference plus expectations of future Fed policy. But in any case, the Vigilantes cannot force Treasury to issue long term debt. It can stick to the short end of the maturity structure and then pay whatever rate the Fed targets.«

Tako poglavitna nevarnost leži v spremembah politik centralne banke, če se npr. ta nenadno odloči močno povišati obrestne mere:

“The real danger is not that the Vigilantes go all vigilant on Uncle Sam, but rather that the Fed decides to do a Volcker (raise the overnight rate to 20%). Congress can stop that by legislating that the Fed cannot act like a Vigilante. Or, alternatively, Treasury can stay on the short end. Both of these are policy choices, completely outside the influence of Vigilantes.”

Je torej Krugman popolnoma sprejel MMT? Ne čisto. Tako npr. trdi da se MMT moti, ko pravi, da ‚deficiti niso pomembni‘.

To je tudi kritika mnogih drugih ekonomistov. Edini problem pri tem je, da MMT tega nikoli ni trdila. Te kritike povečini slonijo na površnem branju ali na prehitrih zaključkih. Eden redkih, ki je MMT prebral malo bolje, je  Brad De Long, ki v svojem prispevku skuša Krugmanu razložiti, da MMT nikjer ne trdi, da deficiti niso pomembni.

Wray na kritike o deficitih odgovarja:

“Here’s the reality folks. We do not argue deficits cannot be too big ... Functional. Finance. That is what we advocate. Sensible policy, not arbitrary deficit or debt ratios. Full employment. Low inflation. Greater equality of distribution. More democracy. Accountability of our public officials. Prison terms for banksters. What’s wrong with that?”