Hierarhično družbo, tj. družbo medčloveške neenakosti, je najlažje ustvariti in vzdrževati, če ljudstvo pristaja nanjo, če se z njo od znotraj, tj. 'intimno' strinja – strinja torej s tem, da so eni ljudje pač družbena smetana, drugi pa povprečneži, neugledneži, podrejenci. A kako takšno strinjanje z družbeno hierarhijo doseči? Kako prepričati ljudi, da je povsem v redu in prav, če je večina med njimi podložniške ali – za elito še bolje – janičarske miselnosti? V nadaljevanju si preberite poskus razgalitve sodobne 'slovenske' metode tovrstnega prepričevanja. Morda je rezultat te metode v zadnjem desetletju ali dveh postal prebrisano podtaknjena sestavina tudi vašega 'osebnega' pojmovanja samega sebe in Slovencev nasploh!

   Že v drugi polovici '80 let XX. stoletja je v slovenski in takratni jugoslovanski javni prostor začela pronicati teza, da ima slovenska – in še bolj jugoslovanska – družba velike pomanjkljivosti na splošno 'civilizacijski' ravni, da še zdaleč ne dosega splošne družbene ravni (kulture, razvitosti...) t. i. Zahoda. To povečini ni bilo povedano naravnost, pač pa je bilo sugerirano preko javno izrečenih fraz 'veljakov in veljakinj', ki so se nanašale na "nasprotje med Evropo in Balkanom", na Slovenijo, ki da je "na poti v Evropo", na zgledno nemško zakonodajo napram neurejeni slovenski, na samoupravni socializem kot "totalitaristični komunizem", na "trdoživo kontinuiteto" le-tega in na druge oblike sataniziranja komunizma ter (bivših) komunistov, pa na ateiste, ki da nimajo nobene etike itd.

   Spodaj podpisani menim, da je javno 'negovanje' zgoraj opisane teze o splošni podrazvitosti slovenske družbe sistematično in načrtno početje tukajšnjih vplivnih, oblastnih ali oblastiželjnih ljudi in organizacij. Njihov osrednji cilj pri tem je obvladovanje, podjarmljanje in pasivizacija večine tukajšnjega ljudstva. Kako do takšnega učinka s pomočjo zgoraj opisane teze pride? Preprosto tako, da ji nepremišljeni nagovorjeni Slovenec/-nka prizna veljavo – in v taistem hipu dobi občutke lastne manjvrednosti, drugorazrednosti, krivde, sramu ... in ponižnosti, nesamozavesti ter samodejnega upogibanja kolena. Postane, skratka, podredljivi in lahko vodljivi osebek, pripravljen na voljno sprejemanje navodil in ukazov 'avtoritativnih' izjavljalcev zanj zdaj že 'svete resnice' o slovenski – in s tem njegovi lastni – podrazvitosti. Samoponižujoče mnenje o samih sebi, ki se na tak način izoblikuje v večini nagovorjenih Slovencev (podobno je pri drugih prebivalcih 'vzhodnoevropskih' držav), pa je eden osrednjih predpogojev za lažje uveljavljanje projektov slovenske elite, kakršni so "privzemanje evropskega pravnega reda" (pravilno: evropounijskega), pristajanje na nepomemben ali podrejen vpliv Republike Slovenije v institucijah Evropske unije, razprodaja kakovostnih slovenskih podjetij 'bolj sposobnim' tujcem, 'vračanje' nacionaliziranih nepremičnin nekdanjim pripadnikom in sodelavcem okupatorjev iz časa II. svetovne vojne, izkazovanje javne pozornosti in časti nekdanjim domačim sodelavcem okupatorjev ipd. Vsi ti projekti so v osnovi podložniško ukrojeni, tj. takšni, pri katerih se slovenska politična, gospodarska, znanstvena, kulturna, religiozna... elita podreja – njej podrejeno ljudstvo pa hočeš nočeš še bolj – nosilcem politične, gospodarske, znanstvene, kulturne, religiozne... moči, ki imajo domicil na Zahodu.

   Nazorsko-politični vir zgoraj opisane teze o slovenski podrazvitosti je v osnovi dvojen in medsebojno dopolnjujoč se: (1) kapitalistično-imperialistični neoliberalizem, ki mu je poglavitno vodilo 'svobodno podjetništvo' (beri: plenilsko uveljavljanje interesov močnejšega na račun šibkejšega), in (2) klero-katolicizem, katerega vodilo je 'v vsem se pokoravaj vsemogočnemu Bogu in od njega dani tuzemeljski oblasti močnejših nad šibkejšimi'.

   In kaj v takšnih razmerah preostane svobodomiselnemu delu prebivalstva Slovenije, tistim ljudem torej, "k'terih rama se ukloniti noče", ki si kot Črtomirovi idejni nasledniki "prosti vol'jo vero in postave", ki so jim torej pomembne vrednote samobitnosti, nepodrejanja, nepodložništva, enakih možnosti za vse? Kakor v vsej dosedanji zgodovini jim ne preostane nič drugega kakor ...upor.

(napisano v Mariboru, decembra/grudna 2003 in dopolnjeno v maju/velikem travnu 2013; prvič objavljeno v reviji Rdeči veter, štev. 6/2013, ki jo izdaja Kulturno politično društvo Komunist)