Nekateri tukajšnji ljudje, zlasti akademiki in filmski kritiki, trdijo, da je filmska mojstrovina Avatar poceni oglaševaje vrhunske tehnologije, korporativni posel, vreden nekaj milijard dolarjev, in podobno, poleg tega pa zatrjujejo, da ne pove ničesar novega ter da je zgodba preprosta in patetična, že slišana in že videna. Mogoče je v njihovem modrovanju zrno resnice, toda najverjetneje ga ni; veliko pomembnejše pa je nekaj, o čemer taisti akademiki in kritiki ne črhnejo ne bele ne črne. Morda nočejo, morda pa tudi ne znajo.

Ko danes beremo necenzurirane zapise ljudi, ki živijo v Turčiji in sodelujejo v protestih, o njihovih zapisih mediji seveda ne poročajo in tudi ne bodo, čeprav njihovi lastniki in zastopniki trdijo, da so demokratični in objektivni, se ne moremo znebiti čudnega in morečega občutka, da vidimo v Avatarju natanko to, kar se dogaja v parku Taksim v Carigradu – ali pa sledimo dogodkom v Carigradu, kakršne vidimo tudi v filmu. Podobnost dogodkov je tako rekoč popolna, pri čemer ni pomembno, ali je patetična ali ne; še slabše je, če smo dogodke že videli, saj se očitno ničesar ne naučimo.

Začelo se je takole. Ljudje vseh starosti so se preprosto zbrali in se kratko malo postavili pred stroje, s katerimi so hoteli porušiti drevesa, da bi zgradili trgovsko središče. Dobesedno so se zbrali okoli dreves in skušali preprečiti, da bi padla. Natanko to vidimo tudi v Avatarju, ki je bil posnet pred dogodki iz Carigrada.  

Zbrali so se najrazličnejši ljudje iz vseh koncev Turčije. In še vedno se zbirajo. To je čista demonstracija človeške solidarnosti onkraj političnega čvekanja in onkraj medijskih klišejev. In morda najpomembnejše: ljudje hočejo soodločati o tem, kako bodo živeli. Preprosto, da bolj ne bi moglo biti.

V Avatarju pripadniki ljudstva Omaticaya prisluhnejo svojim prednikom, ki dobro vedo, kaj je prav in kaj ni, kako živeti in čemu se ogibati. Če bi isto storila človeška bitja  v velikem številu, bi zaustavili kapitalistični stroj v nekaj dneh.

V Sloveniji ni situacija čisto nič drugačna, le da so ljudje še preveč preplašeni in egocentrični, da bi se postavili po robu tehnokratom in drugim zastopnikom kapitala, zato jih tolerirajo in se morda niti ne zavedajo, da je taka toleranca nemoralna in neetična.

Neznosna lahkotnost, s katero tehnokratske slovenske vlade druga za drugo sesuvajo slovenski narod, to je navadne ljudi, ki se ne upirajo, na žalost ni povsem nepričakovana, je pa trpka in žalostna. Zategovanje pasu namreč ni kakor popoldanski sprehod ob reki, temveč je kruta praksa, ki spreminja posameznike in ves narod. Povsem na mestu je zato vprašanje, za koga so take spremembe potrebne, nujne in koristne.

Ne gre namreč zgolj za zbiranje denarja, s katerim bodo rešili banke, temveč gre tudi za uničevanje ljudi, za krhanje medsebojnih odnosov, za pogrezanje v depresijo, za upadanje motivacije, za zmanjševanje storilnosti, za naraščanje strahu in tesnobe, za stopnjevanje obupanosti. Najbolj srhljivo pa je, da birokrati in tehnokrati skušajo ljudem vsiliti zamisel, da gre zgolj za zategovanje pasu. To ima tudi zelo človeški obraz, o čemer nočejo vedeti ničesar.

Iz zgodovine vemo, kaj se nujno dogaja, ko so ljudje prisiljeni boriti se za preživetje. Zelo hitro se pojavijo militantne skupine ljudi, ki obubožanim, nezadovoljnim in obupanim državljanom priskočijo na pomoč tako, da jih ščitijo pred drugimi ljudmi, ki domnevno niso na pravi strani (priseljenci, ljudje z drugačno barvo kože, z drugačno veroizpovedjo, z drugačno spolno naravnanostjo), pa tudi pred samo oblastjo, ki je bodisi nesposobna, bodisi brezbrižna, bodisi pokvarjena do obisti. Takih primerov je bilo v zgodovini, kolikor hočete, in vedno je vse potekalo po enakem scenariju. Tudi sedaj poteka (na primer v Grčiji) in tudi v prihodnje bo (na primer v Sloveniji).

Ljudje kajpak niso iz jekla. Niso železni in niso iz granita. Krhki so in zelo ranljivi. Psihologi nam o tem lahko veliko povedo, saj se vsak dan srečujejo z ljudmi in njihovim trpljenjem. Tehnokrati in birokrati o tem v glavnem ne vedo ničesar, pa tudi nočejo vedeti. Prav zato moramo o vsem skupaj nenehno govoriti in pisati.

Začnimo z vsakdanjimi dogodki, ki zaznamujejo telesno in duševno življenje posameznikov in posameznic v Sloveniji. Ne gre namreč zgolj za dramatični upad bruto družbenega proizvoda, temveč predvsem za telesne in duševne rane navadnih ljudi, delavcev in delavk, ki edini ustvarjajo vrednost, saj vrednosti ne ustvarjajo niti lastniki kapitala niti stroji.

Ljudje delavci so vse pogosteje lačni. To preprosto pomeni, da nimajo hrane. Ne morejo si skuhati kosila ali večerje. Lačni so tudi njihovi otroci. Namesto večerje gredo spat, da utišajo lakoto. Naslednji dan otroci morda malicajo v šoli, nezaposleni starši pa se odpravijo na kraje, kjer razdeljujejo hrano, saj bi brez nje čez čas umrli. Tako je to.

Ljudje pa niso le lačni, temveč so tudi obupani. Nobene luči na drugi strani tunela ne vidijo. Tehnokrati jo sicer vidijo, toda ti imajo dovolj hrane in vsega drugega, zato halucinirajo. Zaslužijo nekaj tisoč evrov mesečno in se sončijo.

Ta vlada ne pomaga ljudem. Tudi to je zelo preprosto spoznanje. Sedaj se bo spravila še na upokojence. Redki so, ki pomagajo ljudem, zelo redki.

Kmalu bomo zato videli prizore nasilja na ulicah in trgih, kajti ljudje, lačni in obupani, se bodo medsebojno borili celo za hrano, ne le za profite. Nastali bodo tudi seznami ljudi, ki jih bodo sovražili. Na teh seznamih bodo anarhisti, marksisti, komunisti in drugi ljudje, zlasti priseljenci in državljani, ki ne bodo mogli dokazati, da so pristni Slovenci. Zaradi nadaljnjega padanja bruto družbenega proizvoda se bodo ljudje vse bolj preštevali in ugotavljali, kateri so pravi in kateri niso, kajti vse manjše zaloge hrane in drugih dobrin bodo vse bolj dragocene in redke. V takih razmerah postajajo ljudje sebični in egoistični predatorji, ki skušajo preživeti v boju za preživetje. Čisto mogoče je, da vlada že danes nezavedno hoče natanko to.

Nastale bodo izredne razmere. V resnici so izredne že sedaj, le da se je še mogoče slepiti, da jih ni. Jutri se ne bo več mogoče slepiti, ker bodo preprosto povsod. Na koncu bodo ljudje jedli drug drugega, je oni dan izjavila prebivalka Aten, ki na svoji koži vsak dan doživlja nasilje zategovanja pasu, ki nas še čaka. Povečalo se bo tudi število samomorov, alkoholikov in odvisnikov od drog.

Pa vendar ni nujno, da se bo to zgodilo. Lahko bi se zgodilo tudi kaj povsem drugega in zares drugačnega.

Lahko bi se zgodilo to, kar se trenutno dogaja v Turčiji, zgodilo pa se je tudi v filmu Avatar, na luni Pandora, ki je podobna Zemlji, kroži pa okoli planeta Polifem, ki je tudi gigantski kiklop oziroma enooki sin Pozejdona.