Zakaj ljudje v 'razvitem' svetu uporabljamo noge? Na prvi pogled bi rekel, da skoraj izključno zato, da bi telo prestavili z enega sedišča na drugega: s stola za jedilno mizo na školjko, od tam na avtomobilski ali sedež na busu, potem na šolski ali službeni stol, vmes in kasneje na stol v kafiču, na stol pred računalnikom, za konec dneva na kavč pred televizijo, za konec tedna na zložljiv stol na vikendu, med počitnicami pa na ležalnik. A tudi na drugi pogled bi rekel isto …

Površen opazovalec bi za to okrivil sodobno življenje z vsemi strojnimi pripomočki in igračami. Toda obsedenost s sedenjem ni od včeraj. Poznali so jo že v starem veku.

Vladarji so, menda po vzoru bogov, že od nekdaj sedeli na umetelno izrezbarjenih in okrašenih (pre)stolih. Sedeli so v svojih palačah, na nosilnicah in v kočijah. Tisti bolj športni so tudi jezdili. S tem so postavili smernice vsem ostalim, pravzaprav celotni civilizaciji. Cilj posameznikov in človeštva je postal čimveč in čimbolj udobno sedeti …

Težnja po sedenju ni bila omejena samo na poljedelske družbe s stalnimi naselji in vladarskimi palačami. Posluževali so se ga tudi živinorejski nomadi, le da so sedeli na preprogah, blazinah in konjih.

Skiti so bili ljudstvo, ki je dalo ime skitanju. Tako radi so se potepali, da skoraj niso imeli stalnih naselij. Ko so jih Perzijci l. 512 pr. n. št. poskusili podjarmiti, so blodili po prazni deželi, ne da bi srečali enega samega Skita, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali vrniti domov (zame najboljša partizanska akcija vseh časov). Skiti vsekakor niso bili zapečkarji. Bili so najboljši jezdeci, kar jih je tedaj poznal svet. Bogatejši in pomembnejši Skiti so sedeli (na konju ali vozu), ostali pa so hodili peš. Ker so se dosti premikali, so imenitnejši dosti časa presedeli. Sedeli so toliko, da so bili številni med njimi neplodni in imeli druge težave s spolovili.

Dokler se niso pojavili stroji, je vendarle dosti ljudi sedelo zgolj med jedjo in počitkom, delali pa so na nogah in z nogami. Razvoj dela od industrijske revolucije dalje pa je vedno večjemu deležu ljudi omogočil, da med delom sedijo in da ga skoraj v celoti opravijo z rokami.

Svojčas so se širom Evrazije radi igrali igrice, kdo lahko v prisotnosti (sedečega) kralja sedi, kdo pa mora stati. Plemstvo je s pojavom strojev počasi izgubilo vpliv, igrice pa so se ohranile …

Pri smetarjih je prva stopnja napredovanja premik iz nakladalca kesonov, ki dela stoje, v voznika smetarskega vozila, ki dela sede. Tudi čiščenje je na dnu lestvice zaželjenih poklicev, a ne nujno le zaradi umazanije, temveč tudi zato, ker je to delo nemogoče opravljati sede (izjema tega pravila so straniščarke za časa SFRJ). Če poklice razporedimo glede na višino plač, dobimo podoben vrstni red, kot če bi jih razporedili glede na količino sedenja (izjema so kirurgi in zobozdravniki). 'Napredovanje' je skoraj sopomenka za 'premik na delovno mesto z več sedenja (in seveda višjo plačo)'. Skrajni cilj tozadevnega 'napredovanja' družbe je lepo viden v filmu Wall-e …

Reklo »od zibelke do groba« je zastarelo; zibelk skorajda ni več, vedno več ljudi pa svojim truplom nameni drugačno usodo, kot je trohnenje v krsti. Glede na okoliščine bi bilo dandanes bolje reči: »Od vozička do vozička.«

Vprašanje je le, zakaj gredo družbi, ki tako rada sedi, ljudje na vozičkih tako na živce …