JJ bo morda preživel dve leti v zaporu. Morda tudi ne bo, saj se bo pritožil, a to ta hip ni najpomembnejše. Najpomembnejše je čisto nekaj drugega.

Dialektika sveta namreč ni tako preprosta, kot verjame zdrava pamet: teza-antiteza-sinteza. Sinteza ne povzema teze in antiteze. Zadeva je kompleksnejša. Sinteza pomeni zavrnitev teze in antiteze, saj sta obe slabi in neustrezni. Ne predstavlja srednje poti med njima, temveč predstavlja povsem novo možnost oziroma pot. Na slabi poti so zato vsi tisti, ki so navijali za obsodbo Janeza Janše, pa tudi vsi tisti, ki so navijali, da ga bodo oprostili.  

Spoznanje je pomembno tudi za slovenski narod, ki je povsem razklan. Eni so jo sicer pričakovali, drugi pravijo, da je nikdar ne bi smeli izreči. Trenutek je morda zgodovinski. Če je JJ dejansko kriv in je storil, kar mu očitajo, se je določen del slovenskega naroda znašel v neverjetno težkem položaju. Posledice so lahko nepredvidljive in težke. A tudi drugemu delu slovenskega naroda se ne bo godilo dosti bolje, kajti njihovo zmagoslavje že sedaj ni produktivno.

V temelju je namreč prizadeta ideja svobode, pravičnosti in solidarnosti, kajti JJ se je vsa ta leta predstavljal ljudem kot zadnji branilec ne le teh zamisli, temveč kar katarze naroda in njegove prihodnosti. Njegove retorične bravure, s katerimi je spretno valil krivdo na strice iz ozadja, predstavnike rdečega morja, partizane in druge ljudi, so nenadoma zgolj množica puhlic, ki jih bodo ljudje zelo težko sprejeli ali pa jih sploh nikoli ne bodo. Prihodnost slovenskega naroda je morda resneje na kocki, kot je bila kadarkoli doslej.

Antiteza ni nič bolj produktivna. Nostalgija za starimi časi je patetična in neproduktivna, maščevalnost je razdiralna in destruktivna. In zategovanje pasu ne bo prineslo ne novih delovnih mest ne napredka. Bati se je tudi, da poraženci ne bodo priznali poraza in da ti, ki prav ta hip čutijo zmagoslavje, v svoji pijanosti ne bodo videli dlje od lastnega nosa.

Vložek je torej izjemno velik, zato ne gre zgolj za vsakdanji sodni proces, ki bi ga lahko mirno primerjali z drugimi. Objektivno bi sicer moralo biti tako, toda svet ni objektiven, temveč je posredovan s fantazmatskimi scenariji in boji za oblast. Prav zaradi njih so se ljudje doslej zbirali na teh in onih mitingih, shodih, zborih in vstajah. Zastopali so svoje fantazme, zagovarjali so scenarije in verjeli v obstoj velikega Drugega, ki bi jih nekako čudežno realiziral in razvil do usodnega konca. Ali pa so bili zgolj cinični in so računali kvečjemu na dober žur.

Prav o usodnem koncu moramo govoriti, kajti teza in antiteza lahko vodita v spopad na žive in mrtve. To se na žalost ves čas že dogaja, lahko pa pričakujemo še več zagrizenosti, s katero se bodo eni in drugi spopadali za – lastne fantazme, za ništrc torej, za prazni nič, okoli katerega se pač taki scenariji oblikujejo.

Profitiral ne bo nihče, saj bodo vsi izgubljali. Sinteza je namreč povsem nov scenarij, ne pa povzetek obeh, nekakšna sinteza, v kateri bi se nasprotja končno pomirila. Ko govorimo o fantazmatskih scenarijih, namreč govorimo natanko o fantomih, iluzijah, prividih in halucinacijah. Nobena fantazma zato ni dobra in ni vredna, da bi jo ohranili.

Šele onkraj fantazme so resnična ljubezen, svoboda, pravičnost in kritična misel. Ali kot je nekoč zapisal francoski filozof Jean-Luc Nancy: svoboda je odpiranje prostora, je prostorjenje in je ustvarjanje odnosov.

Po domače to pomeni tole. Znotraj fantazem se ljudje ne borijo za svobodo, temveč za to, kar je iluzija svobode, zato tudi rečejo, da lahko delajo, kar hočejo, ali pa stokajo, češ da so preveč omejeni v gibanju. Prava svoboda pa se rojeva šele onkraj fantazme, zato v takem trenutku ne delam, kar hočem, ampak sploh šele spoznavam, kaj hočem zares, ne le v iluzijah. V tem je pomembna razlika.

Ko sem svoboden, odpiram prostore, zato se ne bojujem za nekakšne davno ugasle ideje, fantome, ki so zgolj duhovi preteklosti, in prakse, ki ničesar ne ustvarijo, saj se zgolj prazno ponavljajo. In ustvarjanje prostorov ni dodajanje istega k obstoječim prostorom, temveč je kreacija nečesa popolnoma novega.

Izkušnje, okoli katerih se prepletajo zapisane ideje, so metafizične, to pa še ne pomeni, da jih ne more imeti čisto vsak človek. Za slovenski narod so zelo pomembne in potrebne, kajti brez njih se bo agonija le nadaljevala.

Nove izkušnje bodo izkušnje solidarnosti in sočutja, ljubezni, pravičnosti, demokracije in medsebojnega spoštovanja, prijateljstva in dostojanstva. To so izkušnje, zaradi katerih človek končno spozna, kaj resnično pomeni slaviti življenje, voljo do življenja, kaj pomeni biti svobode in kreativen, ustvarjalen in delaven.

Če se vse to ne bo zgodilo, če bo slovenski narod še naprej tičal za okopi in bo vsakdo branil lastne fantazme, ne bo nobenega gibanja, ne bo premika in ne bo svobode, pa čeprav se bo zdelo, da v kapitalizmu lahko vsakdo uspe in dela, kar hoče, dokler ne krši pravic drugih ljudi.

JJ verjetno ne bo popustil in ne bo odnehal, zato se je bati, da ne bodo popustili in odnehali niti njegovi nasprotniki in sovražniki. Kdo bo torej odprl tretjo pot?