Morda je neznani človek na neznani lokaciji neznanemu človeku res storil nekaj neznanega ali pa tudi ni; o tem bo odločalo sodišče. Znano pa je, da zelo znani ljudje na znanem področju že dalj časa davijo znani narod in pri tem uporabljajo znane metode; o tem ni kaj odločati, a se kljub temu nič ne zgodi.

V peti Mojzesovi knjigi beremo: Naj se nihče, ki sliši besede te zakletve, ne blagoslavlja v svojem srcu in naj ne reče: »Srečen bom, čeprav bom hodil v zakrknjenosti svojega srca.« To bi pogubilo namakano in suho hkrati. GOSPOD mu ne bo hotel odpustiti, ampak se bo vnela GOSPODOVA jeza in njegova gorečnost proti temu človeku, in vse prekletstvo, zapisano v tej knjigi, se bo zgrnilo nadenj in GOSPOD bo izbrisal njegovo ime izpod neba. (5 Mz 29: 18,19) V Sloveniji imajo v zadnjih dvajsetih letih vse vzvode moči na žalost v rokah ljudje, ki ne bodo popustili, dokler se ne bo nadnje zgrnil srd Najvišjega. Šele potem bomo na pravi poti, do takrat pa nam bodo zelo znani ljudje na zelo znane načine jemali voljo do življenja.

Ljudje praviloma rečejo, da bi radi živeli bolje. V redu. A kakšno je boljše življenje? Pomeni zategovanje pasu in še več istega? Očitno ne. Pomeni nekaj drugega? Očitno da. To je zgodovinski trenutek.

Ko prebiramo Platona, Descartesa ali Freuda, Kanta ali Nietzscheja, ne moremo mirno gledati, kako se slovenski narod pogreza v depresijo. Preprosto obstaja etični razlog, ki ne dovoli, da bi človek spremljal agonijo in stal križem rok. Vsi omenjeni filozofi so namreč vedeli, da se mora svet prej ali slej zrušiti, da bi nastal nov. Argumentov za tako trditev je, kolikor hočete, toda tole ni kraj, kjer bi jih našteval. Reči želim nekaj drugega.

Reči želim, da se pred našimi očmi dogaja nekaj nezaslišanega, a to vdano toleriramo. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se neoliberalno in totalitarno reinterpretiranje realnosti oziroma sveta, ki tlakuje pot v pekel; drugo ime za pekel v Evropi je trenutno Grčija. Vsiljujejo nam besednjak, s katerim skušajo ustvariti vtis, da je RKC nekaj nujnega, da smo ljudje nujno grešni, da je kapitalizem nujen, da so elite nujne, da je odplačevanje dolgov nujno, da je zategovanje pasov nujno. Ker ne berejo Platona, ne vedo, da je že slavni filozof dokazal, da je zgolj zgodovinsko naključje, da se občestva strukturirajo na določen način in da živijo na določen način. Nobene naravne ali kozmične nujnosti torej ni, če vprašate Platona, da v 21. stoletju ljudje živijo v kapitalističnem svetu in odplačujejo dolgove in se počutijo bedno in ubogajo prvake in voditelje in gospodarje, ki jih varajo pred njihovimi očmi in jim kradejo, kar so sami ustvarili.

Prav tako ni nujno, da v 21. stoletju ljudje verjamejo v krščanskega Boga, kot ga razume papež Frančišek. Pravzaprav je skoraj nujno, da ljudje končno začnejo verjeti v drugačnega boga, saj je vesolje neskončno, kot so nas že dolgo nazaj poučili fiziki, zlasti pa je nujno, da začnejo verjeti drug v drugega. Ključna beseda današnjega dne in prihodnjih dni sta vsekakor solidarnost in sočutje.

Vse to je zelo pomembno, ker korenine avtoritarnosti v občestvih ne segajo v poezijo ali filozofijo, temveč v navidezno avtentična prepričanja v Boga, nebesa, pekel, nevidne roke trga in podobno.

Natanko na začetku omenjeni filozofi so dokazali, da imamo ljudje eno samo možnost, da preprečimo zdrs v totalitarnost. To možnost zastopa na primer Savel, ko ga na poti v Damask nenadoma nekaj trešči po glavi. O tem trenutku govorim. To namreč ni trenutek, ki bi ga slavili, češ da se je Savel končno obrnil v pravo smer, spregledal pravo oziroma objektivno resnico sveta in se spremenil tako, kot je treba.

Ne, v resnici je to trenutek čiste kontingence, ko se lahko zgodi karkoli, trenutek, ko Savel ravno ne ve, kaj naj stori, in niti ne more vedeti. To je trenutek, ko je ves svet v suspenzu, ko se čas ustavi in se lahko odpre popolnoma, absolutno nova možnost, ki je pred tem ni bilo mogoče niti misliti. To je biblični trenutek.

V tem trenutku poseže nekaj univerzalnega oziroma absolutnega v človeško življenje in ga povsem preobrazi. Tak dogodek seveda ni mogoč vsak dan, potrjuje pa, da so imeli filozofi prav, ko so rekli, da se svet spreminja v totalitarno, zaprto celoto, če nekaj ne poseže vmes. Torej ne moremo govoriti, kot trdi gospa Novakova, da bo njena stranka čez nekaj let močna in navzoča in bo prevladala. Trditi kaj takega pomeni prezirati človekovo naravo in verjeti v mehansko, mašinsko, linearno logiko, zaradi katere se nekatere zadeve zgolj kopičijo, ljudje pa zaradi oblasti trpijo.

Ko se Savel preobrazi v Pavla, se mu ponudi povsem nov način eksistence ali življenja, ki ne sledi iz prejšnjega njegovega življenja. Z njim pravzaprav sploh nima nobene zveze, zato se bo Savel/Pavel šele moral naučiti, kako delovati, kako se vesti, kaj narediti, da bo na ravni Jezusovega poslanstva, kako razmišljati in o čem. Zamisli o novem življenju Pavel ni kar potegnil iz svoje glave, saj je pred dogodkom tam sploh in bilo.

Enako moramo reči za proletariat. Ta mora prevzeti oblast in jo tudi bo. Ne moremo vedeti, kdaj se bo zgodil dogodek, ki bo odprl novo polje, toda to se bo zagotovo zgodilo, kot so pokazali Platon, Descartes in drugi, saj je taka zgodovinska nujnost, povezana s humanistično naravo človeških bitij in njihovih svetov.

Obstaja pa tudi možnost, da se to vendarle še dolgo ne bo zgodilo. Te možnosti nikakor ne smemo podcenjevati. Freud je namreč pokazal, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kakor sebe. Ne prepoznajo lastnih simptomov in ne razumejo jih, zato potrebujejo analizo. Tega ne vedo, zato se še naprej oklepajo iluzij.

Analiza jim pomaga do vpogleda v lastno družbeno identiteto, ki je natanko v simptomih. Spoznanje je pomembno, ker je tudi Marx pokazal, kako so ljudje odtujeni od življenja, ki ga živijo v kapitalizmu. Ta jim obenem ponuja ideologijo varnosti, zdravega življenja in vsega drugega, da ljudje iščejo resnico lastnih življenj povsod tam, kjer je ne morejo najti, najti pa je ne morejo, ker je tam sploh in.

Resnica človeških življenj je v iluzijah in v blatu vsakdanjega življenja, če smem tako reči. Resnice ne boste našli v sterilnih in čistih digitalnih in virtualnih prostorih simulacij, temveč v najbolj banalnih, trivialnih vsakdanjih rečeh. Ali drugače rečeno: resnice ni niti tam zunaj niti tu znotraj, ampak je v pojavih, je v načinih, kako se ljudje srečujejo vsak dan, se pozdravljajo, se obnašajo drug do drugega itd.

Proletariatu zato ni treba leči na kavč, saj lahko naredi analizo simptomov tudi brez tega. Pravzaprav jo celo mora narediti, saj so časi, v katerih živimo, biblični. Prebiranje svete knjige nam brž postreže z vpogledom, da vedno znova nastopi trenutek, ko bogovi preplavijo Zemljo ali pa kako drugače postavijo človeštvo pred usodno preizkušnjo, ki pa je ti največkrat ne opravijo.

Lahko si predstavljamo Mojzesa, ko se spušča s sinajske gore in postane besen, ko zagleda ljudstvo, ki časti zlatega boga. Freud je natanko opisal trenutek strašnega notranjega boja, ki je razklal Mojzesa, in velikanske moči, s katero se je zadržal.

Tak trenutek se bliža nam. To bo trenutek strašnega notranjega boja, besa, jeze in žalosti, razočaranje in obupa, boja med silami teme in svetlobe, ko bo usodno za ljudi natanko to, ali bo nekdo sposoben geste, ki jo je naredil Mojzes, ali ne.