Filmarji, pisatelji, politiki in večina naših sodržavljanov nas kar naprej bombardirajo z zgodbami o dobrem in zlu, v katerih nastopajo lepi, dobri in krepostni domačini ter že po videzu prepoznavni grdi in zlobni tuji sovražniki. Slednjim se pripisujejo živalske lastnosti in poteze ter izvajanje zavrženih običajev. V takšnem svetu je reševanje težav enostavno: sovražnike je treba vse po vrsti iztrebiti ali vsaj onesposobiti, zapreti in pregnati, pa bo (spet) vse v redu. A takšen svet obstaja samo v domišljiji.

Res je, da se da ljudi razdeliti v dve skupini, ki sta si skoraj povsem tuji in pogosto delujeta druga drugi v škodo. Ljudje so: bogati in revni, brihtni in neumni, izšolani in neuki, lepi in grdi, miroljubni in bojeviti, nepredvidljivi in predvidljivi, neverni in verni, odprti in ozkogledi, podjetni in zadržani, pogumni in strahopetni, radovedni in brezbrižni, raziskovalni in vraževerni, samostojni in odvisni, samotarski in krdelni, sočutni in kruti, spretni in nespretni, s smislom za humor in brez njega, športni in zasedêni, umirjeni in živčni, uporniški in oblastno-podredljivi, uspešni in neuspešni, zadovoljni in nesrečni, zaposleni in nezaposleni, zdravi in bolni, in tako dalje. Karkoli vzamemo za merilo, je razlika med eno in drugo skupino večja kot razlika med rasami, med pripadniki različnih kultur in med ljudstvi. Te razlike bolj ali manj nepremostljivo delijo someščane in sovaščane, sorodnike in družinske člane, na različnih področjih življenja celo posameznike.

Največji sovražnik človeštva je njegova notranja raznolikost. Je pa tudi njegov največji blagoslov. Če ne bi bili raznoliki, če ne bi bilo med nami trenj, ki jih skušamo reševati na vedno nove načine, bi bili še vedno podobni svojim davnim živalskim prednikom, ki so delovali povsem nagonsko.

Občudujemo čebele, njihovo usklajenost, natančnost in vnemo. V panju ni prepirov, kajti vsaka čebela počne točno to, za kar je določena. Sploh ne ve, da bi lahko počela kaj drugega ali sploh nič. Takšno ljudstvo je v mokrih sanjah vsakega trinoga, ki pa seveda spregleda, da v panju ni vodstva in da se nobena čebela ne vmešava v delo drugih. Čebele vodijo nagon, vreme, paša in čas, ki so jim podrejene vse enako. Med njimi ni hierarhije, je zgolj delitev dela.

A ljudje vidimo le usklajenost, natančnost in vnemo, ne vidimo pa anarhije. Za anarhijo nismo programirani. Smo pač (še vedno) opice, in opice nagonsko gradimo hierarhične družbe.

Zato pa nam naša raznolikost omogoča preseganje nagonskosti. Ne vsem in nikomur na vseh področjih enako uspešno. A vendar znamo biti dovolj nenagonski, da se lahko vsaj nekateri izmed nas domislimo npr. anarhije, da jo znamo videti pri drugih bitjih in se od njih učiti.

Nastajanje človeštva je počasno, postopno, a nezadržno preseganje nagonskega. Zdaj smo v tem razvoju že tako daleč, da ni poti nazaj. Morda bodo ljudje nekoč celo znali obrzdati svoje nagone do te mere, da bodo lahko zaživeli v miru, brez hierarhij in brez vodstev, kot to že uspešno počnejo manjše skupine širom sveta. Pravljicam o zunanjih sovražnikih se bodo takrat samo še smejali ali pa jih sploh ne bodo več poznali …