Veliko ljudi ne ve, kdo so Ben Bernanke, Mario Draghi in Haruhiko Kuroda. Gre za šefe treh najpomembnejših centralnih bank: ameriške, evropske in japonske. Čeprav o njih ne vemo skorajda nič, pa ti možje odločajo o usodah narodov. Njihove odločitve imajo daleč večji vpliv na naša življenja, kot odločitve slovenske premierke Alenke Bratušek, predsednika Evropske komisijeBarrosa, celo nemške kanclerke Merklove ali ameriškega predsednika Obame.

Zakaj so ti možje tako pomembni? Zato, ker vodijo ustanove, ki imajo ključen vpliv na globalni finančni sistem. Imajo možnost uravnavanja količine denarja v obtoku, kar vpliva na delovanje ostalih bank, borz vrednostnih papirjev in drugih finančnih ustanov; na cene surovin, prehranskih izdelkov, nepremičnin ter posledično na življenja milijonov oziroma milijard Zemljanov. Ena sama odločitev teh mož lahko pahne v revščino milijone ljudi, povzroči izgubo sto tisoče delovnih mest, padce vlad in še marsikaj.

Obrestna mera centralnih bank je ključno orodje za uravnavanje "oskrbe" finančnega sistema z denarjem. Če malo poenostavimo, gre zadeva nekako takole:

Centralna banka z obrestno mero uravnava “vrednost” in količino denarja v obtoku (to seveda za slovensko centralno banko ne velja, saj smo to funkcijo predali Evropski centralni banki). Vendar denar v ekonomski obtok držav dejansko ne vstopa direkto, temveč preko posrednikov - običajnih bank oziroma v širšem smislu preko finančnega trga. Vendar primarni finančni trg sestavljajo le določene velike banke (quantified banks, npr. Goldman Sachs), ki so seveda v zasebni lasti (o teh bankah se govori, da so “prevelike, da bi padle”, “too big to fail”). Od njih pa si sposojajo države, velike korporacije in druge finančne ustanove, med katerimi je tudi večina običajnih komercialnih bank (na primer NLB), ki so glavni vir kreditiranja običajnih državljanov in običajnih podjetij (potrebno je tudi razumeti, da vsaka banka s kreditiranjem ustvarja dodatno količino denarja v obtoku). Kar smo opisali je seveda poenostavitev, saj finančni sistem v vseh državah ne deluje na povsem enak način.

Nižja, kot je obrestna mera centralnih bank, “cenejši” je denar in posledično ga je več v obtoku. Trenutno so obrestne mere glavnih centralnih bank na zgodovinsko nizkih ravneh: Japonska 0,1 %, ZDA 0,25 % in EU 0,5 %. Z nižjimi obrestnimi merami naj bi se povečalo kreditiranje gospodarstva in prebivalstva, s čimer bi se izkopali iz krize. A to je samo teorija, praksa je drugačna. Velike banke denar, ki ga dobijo poceni, resda posojajo naprej (s čimer ustvarjajo še dodatne količine denarja). Pri tem pa seveda “navijejo” obresti, še zlasti, ko gre za “slabe” države in “slabe” komercialne banke. Državljani in običajno gospodarstvo (mala in srednja podjetja) morajo zato plačati še dodatno višje obresti, saj želijo zaslužiti tudi običajne komercialne banke, ki so tudi pretežno v zasebni lasti.

A velike banke danes raje, kot da kreditirajo “slabe” države, manjše banke, državljane in gospodarstvo, poceni denar usmerjajo na trge vrednostnih papirjev - borze. Tam so zaslužki naravnost fantastični. Trenutno je na globalni ravni  več denarja kot kdajkoli prej, le da ga večina kroži med bankami in na borzah vrednostnih papirjev; le manjši del pa ga doseže realno gospodarstvo in državljane in še ta je obremenjen z visokimi obrestmi.

Če bi bile centralne banke v resnici ustanove, katerih namen je primerna in uravnotežena oskrba gospodarstva in prebivalstva z denarjem (da ekonomski sistem sploh lahko normalno deluje) ter stabilnost finančnega sistema, bi morale preprosto izključiti (zasebne) posrednike, ki z različnimi operacijami in mahinacijami ustvarjajo neverjetno zasebno bogastvo. Če bi zgoraj omenjene obrestne mere (0,1 %, 0,25 %, 0,5 %) brez ali z minimalnimi dodatnimi pribitki neposredno “dosegle” države, prebivalstvo in gospodarstvo, bi bila kriza kaj hitro rešena.

Čeprav so centralne banke uradno neodvisne ustanove, pa dejansko delajo predvsem v interesu velikih zasebnih bankirjev, ki dobesedno sedijo na denarju, medtem ko milijone ljudi strada, nima služb, je depresivnih ali delajo samomore (zaradi brezposelnosti ali strahu pred prihodnostjo), saj ekonomski sistem dobesedno crkava in to ne zato, ker ni dela, temveč ker preprosto ni dovolj denarja v ekonomskih sistemih večine svetovnih držav.

Finančniki so si ustvarili vzporedni finančni sistem, v okviru katerega ogromne količine denarja krožijo po borzah, bankah in drugih finančnih institucijah. Ta hip ogromne količine poceni denarja, ki izhaja iz nizkih obrestnih mer ključnih centralnih bank, napihujejo borzni balon, ki bo ob svojem poku še dodatno destabiliziral že tako šibke ekonomije številnih držav. Še dodatni milijoni ljudi bodo pahnjeni čez rob - v revščino, lakoto, obup...

Takrat se spomnite na zgoraj omenjene može, ki ne uravnavajo finančnih sistemov (kar bi morali početi), temveč jih minirajo. Politiki pa jim pri tem asistirajo. Bodisi zaradi nevednosti in nemoči bodisi zaradi lastnih koristi in pokvarjenosti.