Pred četrt stoletja smo stali na Roški in navijali za četverico JBTZ. Bili so naši junaki, neustrašni posamezniki, ki so se z golimi rokami uprli totalitarnemu režimu in kljubovali silni jugoslovanski armadi. Čutili smo, da se dogaja zgodovina, da se lomi čas, da se obeta nekaj radikalno novega in zares drugačnega. Bilo je zelo nevarno, toda jasno nam je bilo, da je pravica na naši strani, da je resnica na naši strani, da so bogovi na naši strani, da je vse na naši strani in da je totalitarnega režima nepreklicno konec.

Potem je nastopila slovenska pomlad in dobili smo svojo državo in vlado in Janša je bil še vedno junak. Dobili smo kapitalizem in neoliberalizem in vse drugo. Pomlad se je mešala z giga marketi, družbeno lastnino so pokradli, podjetja so razmontirali, uplenili so vse, kar se je dalo upleniti.

Počasi je šlo vse navzdol, čeprav so nas pitali z zgodbo o uspehu. Junakov ni bilo več, družbeni eros je ugasnil, začela se je tragedija. Danes pravijo, da gredo v Sloveniji zadeve s slabega na slabše. Le zakaj?

Morda pa nas vtis vendarle vara in moramo biti vnovič naivni. Če prisluhnemo vodilnim medijem, je pravzaprav ravno nasprotno in bližajo se lepi časi. Torej bi se morali radostiti, če poslušamo gospo Novakovo.

Bogatim ljudem gre namreč vse bolje. Korporativni profiti rastejo v nebo. Ljudje, ki so bili uspešni pred krizo, so uspešni tudi danes, kar dokazuje, da imajo dobre gene in so odporni na vremenske spremembe. Indeksi rastejo, še poročajo mediji.

Nekaj od zapisanega je sicer res, ostalo pa je čista megla.

Kdor ima veliko delnic, je v zadnjem času res nekoliko zaslužil. Večina ljudi nima veliko delnic. Torej ni zaslužila ničesar. Povprečno gospodinjstvo celo v Ameriki ni nikamor napredovalo od leta 2007. Njihov skupni dohodek je danes približno enak kot takrat ali nižji. Stopnja nezaposlenosti niti približno ni taka, kot je bila pred letom 2007. Milijoni so še vedno brez dela. In bodo brez dela tudi v prihodnosti. V Sloveniji ni drugače kot v Ameriki. Diploma danes ne pomeni ničesar.

Nekateri Američani so torej obogateli in nekateri Slovenci tudi. Nič novega, bogateli so že prej. Tudi nekateri drugi ljudje po svetu so obogateli od leta 2007. Večina pač ni, ker preprosto ne more. Dogaja se torej natanko to, o čemer mediji v glavnem ne poročajo: ljudje, ki potrebujejo največ, ne dobijo ničesar; ljudje, ki imajo vsega dovolj, dobivajo še več.

Kaj dela delavski razred? Delavski razred v glavnem trpi in čaka. Ne bogati in ne more bogateti. Bogatijo lastniki korporacij, ki odpirajo delovna mesta – na primer v Bangladešu. Ko se tam podre kak stanovanjski objekt, v katerem so znojilnice, in umre več kot tisoč ljudi naenkrat, to ni več kot kratka novica, na katero ljudje pozabijo v minuti.

Pomembni so namreč profiti. Delavci preprosto niso pomembni. Korporacije selijo tovarne v Bangladeš, kjer delavci zaslužijo 40 dolarjev na mesec, kar je malo več kot dolar na dan. Natanko zato lahko kupujemo majice in ostalo robo po nekaj evrov in verjamemo, da je zelo dobra in poceni in sploh super.

Res je poceni in super, ker je poceni delovna sila v Bangladešu. A tudi tukaj delavci trpijo, čeprav zaslužijo več kot 40 dolarjev na mesec. Pa vendar trpljenje in čakanje na novice iz Bruslja, ali nam bodo poslali trojko ali ne, ni tisto, za kar smo stali na Roški in navijali za četverico. Tam smo stali za nekaj povsem drugega. Stali smo za demokracijo, ki ne bo zapisana samo na papirju, stali smo za samostojnost, ne za odvisnost od Bruslja. Upali smo na zaščito človekovih pravic, ne na njihovo krčenje in sistematično kršenje. Verjeli smo, da nam bo v novi domovini bolje, ne pa slabše kot v Jugi. Nikakor nismo mislili, da potrebujemo kapitalizem, ki je razsul to državo, saj smo imeli že državnega kapitalizma dovolj.

Hoteli smo nekaj drugega. Verjeli smo, da je Janša resnični upornik. Enako smo verjeli za ostalo trojico. Izkazalo se je, da smo se krepko motili. Verjeli smo, da bomo ustvarili nekaj novega, demokratičnega, socialnega in kvalitetnega, a je bilo že takrat vse le dim v vetru.

Žejne so nas vodili čez vodo, a smo jim še vedno verjeli. Janša je bil vedno znova pri koritu, pa ni storil ničesar, če odmislim to, kar je storil zase.

Če bi bilo treba, bi šel še enkrat na Roško. A ne za JJ-ja.