New age se je trdno usidral v našo kulturo. Zdaj s svojimi ovijalkami grabi tudi po najbolj korenitih kerlcih in dečvah, ki se na vse kriplje otepajo in vpijejo po preteklosti, ko nas je stiskalo in dušilo zgolj dobro staro krščanstvo. A neprestano spreminjanje tako rekoč vsega, ki nam že celotno kratko ali dolgo življenje spodmika tla pod nogami, je tudi za komaj-, ne- in protivernike preveč stresno, da ne bi hrepeneli po trdnosti in zanesljivosti, pa četudi lažni. 'Trajnostno sobivanje' je skupna molitev obeh skupin, neuresničljiva želja in občutek krivde, kajti razmere nam ne dopuščajo, da bi preživeli dan, ne da bi prispevali k spremembam in uničili več, kot lahko planet v istem času popravi in ustvari.

Drugi obliž za občutek nemoči gre na roko otopeležem in vladarjem, ki jih spremembe (kot da) ne ganejo. Ti lahko iz zakladnice newagevih modrosti izvlečejo cvetke kot: 'stvari je treba sprejemati takšne, kot so', 'nič ni določeno, vse je podvrženo spremembam' in 'sami smo odgovorni za svojo usodo'. Odgovornost za svojo usodo enačijo s sprejemanjem stvari takšnih, kot so. To je izvrsten izgovor za neprestano prilagajanje okoliščinam s ciljem preživetja ali vlečenja osebnih koristi. Življenjska drža je povsem enaka kot za časa old age krščanstva, le besedišče se nekoliko spremeni …

Ob vseh teh jamračih so tu še ljudje, ki želijo nekaj spremeniti. A spopasti se z velikim Narobe, ki prežema tako rekoč vse (če smo iskreni tudi naš odnos do sebe), je prevelik zalogaj, da ne bi človek že na začetku obupal. In tudi zdaj priskoči na pomoč new age in podjetnežem ponudi 1001 obliko dela na sebi. Za začetek si morajo prizadevati za pozitivno mišljenje, nato se uriti v razširjanju zavesti in nekoč bo prišla nagrada v obliki preseganja telesnosti. Ta jim bo menda omogočila pobegniti velikemu Narobe, ki pa ostaja v času njihovega vseživljenjskega individualnega treninga (in tudi po domnevnem pobegu) povsem nedotaknjen …

New age gre torej najbolj na roko velikemu Narobe, imenovanemu tudi Kapitalizem, Neoliberalizem, Izkoriščanje človeka po človeku in kar je še teh imen. Blaži stres zaradi neprestanih sprememb, skrbi, da se nič zares ne spremeni, in ljudem daje občutek, da je na njihovi strani. Do tega, da postane državna, ee, multinacionalna vera, je le še korak …

Če pokukamo v začetke njegovega predhodnika krščanstva, ugotovimo, da se je prav tako prijelo zelo hitro. Prva stoletja so ga rimske oblasti bolj ali manj vztrajno preganjale. S tem so prenehale leta 313 zgolj po zaslugi cesarja, ki je bil slučajno mahnjen nanj. Eden njegovih naslednikov je poskušal cesarstvo vrniti k old old age poganstvu, a so ga po dveh letih vladanja ubili. Leta 380, komaj 67 let po uradnem zaključku državnega zatiranja, pa je krščanstvo postalo uradna vera cesarstva in je pričelo s pomočjo države preganjati pogane …

Pogane in odpadnike je preganjalo tudi potem, ko Rimskega cesarstva že davno ni bilo več. Od vztrajnega preganjanja mu je sapa že po 1000 letih pričela pohajati. Odpadniki so ga razklali, neverniki so ga razvrednotili z znanostjo, pogani pa so se v ta boj vseh proti vsem vrnili z new agem.

New age je z imenom tukaj že dobrih 200 let (od 1809, ko ga je William Blake vpesnil v predgovor k pesmi Milton), svoje korenine pa vleče iz ostankov poganstva, začetkov znanosti ter blodenj ali modrosti verskih odpadnikov. Ni bil sicer tako preganjan kot v svojem času krščanstvo (to breme so mu prevzeli heretiki, Židje in muslimani), je pa bil osmešen in razvrednoten (tudi v tem spisu, ja).

Zdaj je torej po statusu primerljiv s krščanstvom okoli l. 300. Če bi ga posvojil kak Morgan ali Rockefeller, bi postal uradna vera že jutri. A tudi brez tega ga velika podjetja vedno bolj uvajajo v svoje oglaševanje in stike z javnostjo, navdahnjeni direktorji pa tudi v notranje odnose in ustroj dela.

Kot uči new age, je vse prepleteno. Ta nauk celo drži in po njegovi zaslugi se lahko vztrajno širi in kot virus okužuje trdnjave starega sveta. Nazadnje bo okužil tudi cerkev, ali pa jo bo pustil shirati in jo nadomestil.

»Vse se zgodi z namenom,« bi lahko rekli po newagevsko in se privoščljivo nasmihali v pričakovanju zadnjih vzdihljajev vere, ki je ugonobila skoraj toliko ljudi, kot jih je sprejela v svoje okrilje. Toda, a se res?

V tem primeru je namen, torej smisel človeškega obstoja, zgolj počasi spremenljivo izkoriščanje človeka po človeku. Trdnjave starega sveta bodo tudi pod new agem ostale v službi nadljudi, kot so bile že dolgo pred krščanstvom in pred njegovim predhodnikom poganstvom. Ne poganstvo ne krščanstvo ne new age ne nudijo niti orožja niti orodja za preprečevanje velikega Narobe; zgolj vdanost v usodo ali njeno izkoriščanje …

Orožje je znanost, orodje pa sočutje …