Tito je še vedno simbol socialne pravičnosti in miru, čeprav je že desetletja mrtev, kar seveda veliko pove o naših politikih, ki so se že pred časom podali v posteljo z neoliberalnim sovražnikom. Devica Marija ni šla z nikomer v posteljo. Morda je celo šla s kom, a nista šla do konca, kot se reče. Če bi šla do konca, devica ne bi bila več devica. Čisto v redu bi bilo, če bi šla do konca, kajti deviškost Marije ni v nobeni zvezi s tem, kar je domnevno učil Jezus iz Nazareta, za katerega še vedno nimamo nobenega dokaza, da je sploh kdaj živel. Dejstvo je, da so številni ljudje hodili dolgo časa za Titom, medtem ko v tej deželi trenutno ni politika, za katerim bi šli, zato tonemo in se pogrezamo v močvirje, v katerem je vsak dan več pozivov, naj se ljudje znajdejo, pa bodo uspeli. V resnici nimamo vizije in ne sanjamo; sanje drugega so vselej nevarne. Vsakdo od nas je žrtev sanj nekoga drugega, kot je nekoč pripomnil Deleuze. Bojte se torej sanj drugih ljudi – zlasti v teh neoliberalnih časih.

Če je Jezus kdaj živel in je rekel, kar piše v sveti knjigi, to še vedno ni argument, da moramo pasti vznak in verjeti v vse, kar je rekel ali naredil. Jezus, ki bi se pojavil ta hip tukaj, bi lahko rekel, naj grem za njim in naj ne sprašujem, kaj to pomeni, toda v glavi imam možgane, kar pomeni, da lahko mislim. Torej bom najprej rekel, da mi ne pride na misel, da bi šel za njim, saj ne najdem nobenega argumenta, zakaj bi to sploh naredil.

Lahko pa bi razmišljal tudi tako, kot je razmišljal Juda, ki je v filmu Zadnja Kristusova skušnjava rekel Jezusu, da je celo pripravljen iti za njim, toda če bo skrenil za milimeter s poti, ga bo nemudoma ubil. Zadeva torej nikakor ni preprosta.

Če grem za Jezusom, me zanima, kam gre, saj nisem neumen. Lahko me namreč vodi v propad, na rob pečine, kjer me bo sunil čez njo, da bom padel v globel in se raztreščil. Zakaj bi mu torej verjel?

Imeti moram varovalko; v življenju je treba imeti varovalke. Razmišljal bom, kam gre, in če bo skrenil, ga bom pač zapustil ali celo ubil, kot je rekel Juda. Potem bom šel, kamor bom pač hotel. Izbiral bom.

V filmu, ki ga bomo lahko kmalu gledali, njegov naslov je After Earth, slišimo, da je strah izbira. To je izjemno zanimiva trditev zlasti za Slovence in Slovenke, ki v glavnem še vedno upajo, da sveti luč na drugi strani tunela, poleg tega pa se skušajo še znajti, da bi uspeli, kot pravi novorek.

Tam namreč ni nobene luči, saj ni vnaprej določeno, kamo gremo. Človek je svobodno bitje, in se lahko odloča. Torej sam skrbi za lastno prihodnost, zato ne čaka na nobeno luč.

Kaj pa Slovenci in Slovenke? Čakajo ali se bodo svobodno odločili? Vprašanje je zelo pomembno. Živi namreč veliko ljudi, ki verjamejo, da se morajo v življenju bati Drugega, da morajo trpeti, drugače ne bodo šli v nebesa. To so ljudje, ki slepo verjamejo, da ne morejo biti dobri drug do drugega brez groznega Drugega, ki jih bo kaznoval s peklom, če ne bodo dobri.

V resnici je grozno, če moraš verjeti v pekel in nebesa in vsemogočnega kaznovalnega Drugega, da si lahko dober do soseda. In če bi moral verjeti v takega Drugega, da bi bil dober, kako je potem mogoče, da so dobri tudi ljudje, ki za tega Drugega še slišali niso?

Ko je Spinoza pisal Etiko, je vedel, da živijo okoli njega v glavnem ljudi, ki se bojijo Boga. Spoznal je, da bi bilo veliko bolje za vse, če se ne bi bali Boga, če bi živeli bolj odprto in demokratično, saj bi bili tudi bolj kreativni. Njegovo razmišljanje je bilo zelo preprosto.

Toda občestva so se ustrašila. Njegove zamisli so bile nevarne, so rekli, zato so ga izključili. To je zelo težko razumeti. Spinoza je namreč trdil, da bi imeli od demokracije vsi koristi. Svoboda v razmišljanju, svoboda v delovanju je gotovo boljša kot strah pred kaznijo. Ljudje so veliko bolj produktivni, če so svobodni, kot če se bojijo. To je povsem logično in zelo preprosto spoznanje.

Pomembno je predvsem zato, ker večina ljudi živi v strahu. Bojijo se, da bodo nekaj zamudili, izgubili, bojijo se, da nečesa ne bodo dosegli. Danes se zato predajajo zlasti komuniciranju. Komunikacija je, pravijo zelo pomembna – v resnici zgolj ponavljajo za piarovci, ki zastopajo korporacije.

V resnici je pomembna. Ali kot je dejal Deleuze: ko vas informirajo, vam pravzaprav povedo, kaj naj bi verjeli. In večina, ki komunicira, molče sprejema take ukaze. Nenehno komunicirajo in ves čas ubogajo, oziroma verjamejo, kar jim je sproti naročeno. In danes jim je naročeno počasno zategovanje pasu in potapljanje v močvirje depresije in revščine.

Komuniciranje ni nič drugega kot naročanje, kako naj se ljudje obnašajo, v kaj naj verjamejo; v komuniciranju je vselej nekaj avtoritarnega. Prav zato avtoritarni ljudje nenehno zatrjujejo, da mora biti komuniciranje čim bolj jasno in enoznačno. Seveda: informirani ljudje bodo s pomočjo take komunikacije korakali, ne da bi se pritoževali. Najhuje pa je, da ljudje sami hočejo jasno komunikacijo!

Tisti, ki se imajo za kristjane, pogosto verjamejo še to, da so grešni, zato se bojijo še bolj. Poleg tega se ne pogovarjajo med seboj in ne razmišljajo.

Na kratko: ljudje so zmedeni, zato so tudi lahka tarča krošnjarjev, komuniciranja in generalov, kakršni so na primer karmični diagnostiki. Spinoza je zato napisal Etiko in skušal pokazati, kako lahko ljudje izboljšali svoje razmišljanje, da ne bodo vselej samo ubogali.

Razmišljanje je mogoče le v bogu, ki je neskončen in ima neskončne atribute, ugotovi Spinoza. Sreča ljudi in njihova izpopolnitev sta mogoča le v neskončnosti. Torej nista povezani s kapitalističnimi tekmovanji in z nabiranjem blaga, s komuniciranjem in slepim verjetjem v to, kar jim povedo tisti, ki komunicirajo, sklicujoč se na to, kar so jim naročili oni v Bruslju. Ljudje si niti ne predstavljajo, koliko besed-ukazov mirno sprejmejo vsak dan.

Spinoza ve, da ljudje večinoma spijo in se niti ne zavedajo lastnih zmožnosti za inteligentno delovanje in razmišljanje v polju neskončnega. Ne zavedajo se, ker so pod velikim vplivom okolja, ki jih zasužnji že v prvih letih življenja.

Bistvo je želja, na koncu zapiše Spinoza. To spoznanje je radikalno, pomeni pa tole.

Ljudje se večji del svojih življenj ukvarjajo s problemi, ki niso bistveni. Zelo redko se spustijo dovolj daleč, do meje, kjer si zastavijo ključna vprašanja. Slovenci in Slovenke se na primer prav zdaj približujejo meji, ki jo je Grčija že prestopila, zato se je znašla v breznu revščine in totalne bede.

Vprašanje, ki si ga bomo morali prej ali slej zastaviti, da ne bomo padli čez pečine, je tole: Kaj sploh je kapitalizem? Namesto mantranja, da je najboljši od vseh sistemov, se bomo resno vprašali, kaj sploh je in kako deluje. Do takrat pa bo naša izbira strah in najboljša leta naših življenj (cf. The Best Years of Our Lives, W. Wyler, 1946) bodo šla v nič.