Alenka Bratušek in njeni kolegi iz PS so si kar na enkrat, tako rekoč čez noč, premislili glede številnih stališč, pomislekov in zadržkov, “trdno in odločno” izraženih argumentov, ki so jih več kot leto dni neusmiljeno in mnogokrat zgolj “iz inata” metali v obraz takratni vladajoči koaliciji, glede vnosa fiskalnega pravila v Ustavo RS ter seveda sprememb referendumske zakonodaje. Za vse so imeli odgovor in svojo, seveda veliko boljšo, magično rešitev. Vloge so se zamenjale, obrnile; na oblast je prišla t.i. druga opcija, a praktično se nič ni spremenilo, zavezanost neoliberalni paradigmi, evropskemu diktatu zategovanja pasu, še vedno kraljuje in očitno zmaguje. Dokaj pričakovano, če ne tipično. 

Kako brez sramu, čisto pohlevno in zelo poceni se “naši politiki” razprodajajo ter klonejo velikim izsiljevalcem. Na kratkem obisku v Bruslju je dojela, da se mora spraviti na linijo z opozicijo, JJ in za nekaj kratkih dni prenehati s teatrom namišljenih razlik med političnima opcijama. Gre za to, da ostanejo še na oblasti kar se da dolgo in to zavedanje je vsem skupno, predvsem sedaj v slabih časih, ki kot vse kaže še dolgo ne bodo minili.

Ko poslušaš abotne razprave v parlamentu (koliko sploh lahko zdržiš) se ti zazdi, da doživljaš déjà vu, da so si zgolj zamenjali stolčke, scenarij kvazi argumentov pa je ostal povsem identičen; tisto kar so prej govorili desni, ponavljajo levi, očitke levih, obnavljajo desni. Lahko bi bilo komično, če ne bi bili v tako tragičnem zgodovinskem trenutku, ko nam kradejo zadnje ostanke države. Suverenost nam je že zdavnaj spolzela iz rok, ne da bi se pravzaprav zavedali kdaj in kako; narodni izdajalci pa so prav “naši” politiki. Novodobni domobranski izdajalci (politiki te in one opcije) so veliko bolj podli in zahrbtni, kot bi lahko bila zloglasna trojka, s katero nas ves čas poskušajo ustrahovati in disciplinirati, da pristajamo prav na vse; celo na postopno amputacijo vitalnih delov naše (sociale in pravne) države. Terminalnemu bolniku prav gotovo ni v interesu, da mu ob nevzdržnih bolečinah zgolj še podaljšujejo agonijo življenja.

A dajmo si končno priznati, da tudi sami nosimo velik del soodgovornosti, da smo tu kjer smo, saj smo predolgo slepo zaupali, ignorirali pomembna politična vprašanja, tiščali glavo v pesek in obdelovali zgolj lasti vrtiček, zasledovali lastne kratkoročne interese, misleč, da smo znotraj EU pod varnim okriljem napredka in rasti. Prepustili smo vse politične odločitve, torej odločitve o nas samih, drugim. “Ob taki levici ne potrebujemo desnice”, je pisalo na enem izmed plakatov protestnikov, včeraj pred DZ. In res je tako; kar je Janša začel so sedaj izpeljali. Torej imajo v nekem smislu še kako prav njegovi zagovorniki, ki trdijo, da smo izgubili letno dni in kakšno milijardo evrov zgolj za navidezna preigravanja in merjenje moči na notranje političnem prizorišču. Le peščica protestnikov je bila pred DZ in mediji so o teh usodnih odločitvah poročali kot o drugorazrednih temi, na kateri so se politiki dokončno poenotili ter odstranili še zadnjo oviro za popoln prevzem samovoljnega upravljanja z državo in njenimi državljani.

Ali ne bi raje kar sami poklicali trojko, da nam pride za nekaj časa vladati, kot da nemočno opazujemo kako nas politiki “jebejo v glavo” s svojo samovoljno politiko in nas imajo za talce ter nas izsiljujejo z dneva v dan? Bomo vsaj vedeli proti komu se moramo upirati.  To bi lahko bil tudi način, da se rešimo starih politikov in jih pošljemo domov oz. na Zavod za zaposlovanje, saj jim je le do neskončnega preigravanja iste strategije obstoja na oblasti; drugega ne znajo, niso sposobni. Morda obstaja celo upanje, da se bomo ob njenem prihodu v t. i. civilni družbi končno lahko poenotili na nekaterih točkah prav v svoji različnosti in dejansko sami našli radikalno alternativo. Če nič drugega pa bomo vsaj prihranili dobršen del vseh stroškov politike, prenovili medijsko vsebino in novinarsko navijaštvo ter si odpočili živce od praznih obljub in retoričnih preigravanj.