JJ je nedavno priobčil knjigo o kulturi življenja in za kulturo življenja. To bi bila lahko pomembna knjiga za slovenski narod, vendar ni. Kultura življenja je namreč izraz, ki ga vsakdo vsaj intuitivno dobro pozna, medtem ko ga JJ ne razume. Je namreč o spreminjanju življenja na bolje, ne na slabše, je o bodočnosti, ne o preteklosti, domobrancih, rdeči nevarnosti, rdečem morju in vsem drugem, sploh pa nima absolutno nobene zveze s politiko, za katero skrbijo tukajšnji politiki. Kultiviranje življenja je zato etično početje. To ni sebično početje, ne pomeni, da grabiš zase, da bi imel čim več, temveč je proces, v katerem se človek odpira navzven, drugim ljudem in se trudi, da bi prispeval k izboljšanju sveta. Kdor ne dela tega, je najbolje, da se preseli na Luno. V človekovi naravi je namreč odpiranje drugim ljudem in sami neskončnosti ali bogu. Brez takega odpiranja ni mogoče spreminjati sveta na bolje.

Danes je dan mladosti. Kultura, življenje in mladost sodijo skupaj. To so metafore, ki ponazarjajo človekovo zmožnost za kreativno delo, ustvarjanje novega in voljo do življenja, kot jo je imenoval Nietzsche. Negovati kulturo življenja zato pomeni biti mlad in pomeni hoteti nekaj novega in zares drugačnega. Vse to ni v nikakršni resni zvezi z neoliberalizmom in s privatiziranjem vode, ki nas čaka za vogalom, z zapisovanjem fiskalnega pravila in z jemanjem denarja ljudem, da bi reševali banke, elite in sam kapitalizem.

Neoliberalizem je namreč barbarski. To je zelo primitivna oblika življenja, zaradi katere večina ljudi trpi. Človeštvo je na tem planetu približno četrt milijona let. Lahko je nekaj več, ampak to sedaj ni tako pomembno. Pomembno je to, kar je nekoč poudaril Christopher Hitchens, ko je navajal preprosta dejstva, da je človeštvo 98 % vsega časa doslej trpelo, da so posamezniki umirali zaradi zobobolov in lakote pred tridesetim letom starosti, niso vedeli tako rekoč ničesar ne o sebi, ne o svetu, ne o vesolju, potem pa naj bi Bog poslal svojega sina na planet, da bi jim pokazal, kako grešni in nekompetentni so, kako morajo še bolj trpeti in se plaziti po tleh ter čakati na to, kar je Oče pripravil zanje v nebesih, če si jih bodo zaslužili, oziroma v peklu, če si ne bodo z ubogljivostjo prislužili nebes.

Toda človeštvo je kljub taki norosti razvilo znanost in vednost in spoznalo, kaj je morala in kaj je etika. Neoliberalizem zato ni končna stopnja v razvoju človeštva, RKC pa tudi ne, temveč je stranski tir, ki vodi v postano močvirje, gnojnico in kanalizacijo.   

Etika je namreč vednost o odgovornosti vsakega posameznika in vsake posameznice. Te odgovornosti ne more prevzeti nihče – vsakdo nosi svojo. In glavna odgovornost človeškega bitja ni pred avtoritetami, ni pred kapitalom in ni pred lastniki kapitala, ki naj bi jim nenehno pošiljali signale, temveč je pred resnico. To je obenem tudi odgovornost za resnico. Slaviti življenje in razvijati njegovo kulturo pomeni predvsem negovati odgovornost do resnice in za resnico tega, kar se dogaja tukaj in sedaj.

Odgovornost, o kateri govorim, je v ostrem sporu z vsemi ljudmi, ki nam govorijo, kaj naj verjamemo. Obstaja namreč ključna razlika v odnosu do sveta in drugih ljudi, ki je pomembna za razumevanje kulture življenja; ne razumejo je ne kapitalisti, ne dostojanstveniki, ne JJ.

Prvi odnos do življenja je destruktiven in samouničevalen. Posameznik ga prepozna zaradi podrejenosti nadjazu. Nadjaz je psihična instanca, ki človeku ukazuje, kaj naj naredi in česa ne sme. To je instanca, zaradi katere je svet zaprt. Človek je podrejen zahtevam, ki jim nikoli ne more ustreči, saj je nadjaz sadističen, obenem pa postaja depresiven, saj je svet zaprt, kar pomeni, da obstaja meja, onkraj katere nikakor ne sme, ker ga tam onkraj čaka pekel in ogenj in peklenščki in večne muke in vse drugo.

Drugi odnos je povsem drugačen, To je postnadjazovski odnos do sveta. Človek ga prepozna tako, da čuti, da se lahko sam svobodno odloča, kako bo živel. Nima nadjaza in ni podrejen vnaprejšnjim kapricam. Sadistični nadjaz pravi: Ubogaj! Imperativ onkraj nadjaza pravi: Ni ti treba. Sam se torej odloča, ali bo prestopal meje ali ne. Na prvi pogled je podoben onemu drugemu človeku, ki vedno uboga in se boji prestopati meje, le da na primer ne prestopa meje zato, ker se je sam tako odločil.

Razlika je torej očitna. Ni vseeno, ali se sam odločiš, da meje ne boš pretopil, ali pa se je bojiš prestopiti, ker imaš nad seboj okrutni nadjaz.

V Sloveniji je vse preveč ljudi, ki imajo nad seboj kruti nadjaz, zato ubogajo in se bojijo prestopati meje. K takemu odnosu do sveta prispeva zlasti RKC, ki vzgaja otroke v strahu pred peklom in podobnimi norostmi.

Čisto nekaj drugega je biti vzgojen v bogu kot neskončnosti. Ne v strahu, ne v prepričanju v lastno grešnost, temveč v popolni svobodi v polju Drugega, ki je neskončnost. V neskončnosti človek lahko slavi življenje in je kreativen, medtem ko v podrejenosti nadjazu ne more biti nič drugega kot zagrenjen, depresiven, kriv in neustvarjalen.

JJ ne more slaviti življenja in ga ne more kultivirati, ker je preveč podrejen nadjazu, ki ga slavi na vsakem koraku in z vsakim stavkom.

Dneva mladosti ne morejo slaviti ljudje, ki so podrejeni nadjazu, saj lahko slavijo le dogme in podrejenost in grešnost. Kdor slavi dogme, ne more niti misliti, da devica Marija ni nič drugega kot leseno železo. Take misli se celo zelo boji in trepeta kot šiba na vodi. Njegov duh je ujet in prestrašen do kosti, zato molči in molče trpi.

Enako je z njegovim odnosom do boga. Ta je bodisi povsem zblojen, če nas je ustvaril po svoji podobi, saj se med seboj nenehno pobijamo in si grenimo življenje, ali pa je kapriciozen sadist, da nas je ustvaril za trpljenje.

Dan mladosti lahko slavimo le, če slavimo življenje v njegovi neskončni kreativnosti, ki ne more biti zajezena in vnaprej ujeta v okvir grešnosti, ponižnosti in trpljenja. Življenje ni ponižno in ni grešno. Prav nasprotno: življenje je samozavestno, iskrivo, neulovljivo v kompleksnosti in odprtosti, nedoločljivo in kreativno.

Volja do moči, kot jo imenuje Nietzsche, je volja do takega življenja. To je volja do eksistence, v kateri se človek ne zaveda domnevne grešnosti, temveč se zaveda ognja, ki je v njem, neustavljive sile, ki ga žene v življenje in ga napolnjuje z življenjem, ki je ogenj. Ta se širi na vse strani in ga ni mogoče ustaviti.