Politiziranje imenujem govorjenje o političnih temah (politikih, vladah, upravljanju s skupnimi zadevami, ekonomiji ipd.), katerega namen ni biti del političnega delovanja, ampak v glavnem zagotavljanje, da se nekatera uveljavljena mnenja ohranjajo. Politiziranje pravzaprav sploh ni razmišljanje, saj ne raziskuje predpostavk in podmen izjav, ne ukvarja se s posledicami in učinki teh, ampak ostaja zgolj pri njihovem izrekanju, pri čemer politizirajoči od sogovorca pričakuje predvsem to, da se bo ta z njim že vnaprej strinjal. Kot takšno je del zasebne rabe uma, bolj specifično, je nekaj, kar pogosto spremlja podrejanje oblastnim odnosom: jamranje in pritoževanje. Namen politiziranja ni ta, da bi politizirajoči govorec poskusil sogovorce povabiti k razmisleku o zadevah skupnosti in analizi razmerij moči, ki so se uveljavila v občestvu (kar bi bil tudi že način vplivanja na ta razmerja in spreminjanje teh), temveč je bolj ta, da stvari pusti, kakršne se skozi oblastne prakse poskuša ohranjati; politiziranje je pogosto ventil, ki sprosti nekaj napetosti, tako da nekaterim morda za nekaj časa pomaga prenašati učinke takšnih praks.

Načeloma se izogibam, da bi postal del situacij, v katerih se politizira, saj sem se iz izkušenj naučil, da je rezultat politiziranja povsem jalov in le stežka se zgodi premik od takšnega početja v kakšno produktivnejšo dejavnost. Politiziranje je večkrat del srečanj v kakšnem zasebnem prostoru, npr. pri kom doma, na kaki zabavi. Zdi se, kot da se je temu skorajda nemogoče izogniti. Človek bi sicer pričakoval, da se bodo ljudje na zabavah pogovarjali o čem lahkotnejšem, pa skorajda ne mine druženje, ne da bi nastal kak »kotiček za politiziranje«. Nekaj takšnega se mi je zgodilo pred nekaj dnevi, ko me je na enem takšnih obiskov pri sorodniku začopatil znanec in me pobaral, ali bo stavka ali je ne bo (ve, da sem zaposlen v šoli). Moj odgovor je bil sprva skop in izmikajoč - z njim sem poskusil pripraviti teren za čimprejšnji pobeg, saj mi je postajalo jasno, kaj bo sledilo. Ker ga moj odgovor očitno ni zadovoljil in po vsem videzu ni imel namena odnehati, dokler mu ne bom dal kakšne bolj sočne kosti za glodanje, je nadaljeval.

»Dejstvo je, da je javni sektor predrag in je v njem preveč ljudi. Rešitev je v odpuščanju. Treba je reševati gospodarstvo, saj je to gonilna sila in temelj vsega. Brez gospodarstva ni ničesar, medtem ko je večina institucij, ki spadajo v javni sektor, v državi odveč. Vsak naj si pač sam plačuje zdravstvo, šolanje, vsak naj sam varčuje za penzijo, pa ne bo treba zapravljati denarja za javne šole, bolnišnice itd. Konkurenčnost se bo tako povečala, investicije v javni sektor bodo minimalne, prihranek bo ogromen.«

Možakar se je dodobra razgovoril in v bistvu ni povedal ničesar takega, česar ne bi poslušali kot mantro od teh, ki jim sicer pravimo neoliberalci, ali evfemistično tudi »zagovorniki prostega trga«. Mnenje, ki ga je predstavil kot svoje, pa je zagovarjal umirjeno in z nekim izrazom, da to govori v najboljši veri. Deloval je povsem dobronamerno in lahko sem si predstavljal, da živi v prepričanju, da bi takšna »rešitev« zares prinesla nekaj dobrega za večino ljudi, da bi bilo morda celo nekaj obče dobrega. Zaradi tega sem ga le prijazno opomnil, da si bo v takšni družbi nekatere temeljne dobrine, med katere spadata tudi zdravje in izobrazba, lahko privoščil samo tisti, ki bo imel dovolj pod palcem.

»Ampak saj v tem svetu lahko vsak uspe in postane dovolj premožen - če le dela,« je nadaljeval.

»To pa preprosto ne drži. Nekateri celo življenje delajo kot črne živine, pa se ne izkopljejo iz bede.«

»?«

»Poglej denimo ZDA. Milijoni ljudi nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Le stežka bi lahko dokazali, da so vsi ti ljudje nedelovni. Oglej si na primer film Sicko Michaela Moora.«

»Saj so takšni ljudje tudi v Sloveniji,« se je bil pripravljen strinjati.

»Ali je potem res mogoče trditi, da ima v tem svetu vsakdo možnost uspeti?«

»Ja, ampak treba je biti na pravem mestu ob pravem času - potem boš uspel.«

»Koliko pa jih bo lahko na tistem mestu ob tistem času? Kaj pa ostali?«

»Edino, kar torej človeku preostane, je iskanje lukenj v zakonih. Tako kot so to počeli Tovšakova in njej podobni,« je hitel zatrjevati znanec.

»No, v tem primeru je šlo še za kaj več od iskanja lukenj v zakonih. Njihova dejanja so (bila) povsem v nasprotju z zakoni - tako državnimi kot moralnimi.«

»Dobro. Toda če človek hoče zagotoviti, da bodo on in njegovi otroci v življenju nekaj imeli - potem pač ne sme biti preveč pošten. Mora se znajti na svoj način.«

»V tem primeru igraš isto igro, kot tisti, ki so 'uspeli' tako, da so si preprosto napolnili žepe, ko se jim je za to ponudila priložnost - seveda vselej na račun nekoga drugega, in to največkrat onega, ki že tako ni imel. Je to dobro? Je to zgled, ki bi ga želel postaviti svojim otrokom?«

»Kot sem že rekel: vsak se mora znajti na svoj način. Morda ne boš vedno pošten, če boš pa vsaj uspel obiti zakon, boš imel od tega lahko ogromne koristi. Tudi če boš svojo hčer vzgajal tako, da jo boš učil poštenosti, ti ona tedaj, ko bo odrasla in ko bo videla, kakšen je svet, tega, da si sam živel v skladu s svojim prepričanjem, ne bo štela v dobro. Najbrž se ti bo celo smejala ali pa ti bo očitala, zakaj se v življenju nisi bolje znašel in se zagrebel ter vzel toliko, kolikor bi pač lahko. Namesto da si igral igro na pošten način, sedaj pa imajo drugi več od tebe. Če bi se malo bolje znašel, bi lahko še sam postal del elite, ali tistih, ki si lahko privoščijo večji luksuz v življenju.«

Na to njegovo tirado sem mu odgovoril:

»Sam ne delim tvojega cinizma in sem pripravljen vzeti nase tveganje, da se moja hči kasneje morda ne bo strinjala z mojimi življenjskimi izbirami. Kljub temu pa menim, da je odgovoren starš svojemu otroku mnogo boljši zgled takrat, ko se odloča in ko živi v skladu z nekaterimi temeljnimi moralnimi načeli, kot pa bi bil v primeru, ko bi ravnal v nasprotju s temi načeli vsakič, ko bi se mu to zazdelo dobičkonosno.«

Tukaj se je najina debata končala. Ko sedaj razmišljam o njej, ugotavljam, da je eden glavnih razlogov, zakaj sem sploh vztrajal v njej ta, da sta bila prisotna tudi dve mlajši osebi, ki sta z zanimanjem poslušali pogovor. Pri njiju sem opazil, da se z mano strinjata, še zlasti, ko sem govoril o morali in načelih.

Še drugi razlog, zakaj nisem preprosto molčal in se s tem izognil debatiranju, pa je povezan z neko idejo, o kateri je razmišljal Dušan Rutar na majskem Filozofskem večeru v domžalski knjižnici. Ideja je tale: človek z govorjenjem zavzame nek prostor, postavi se na nek kraj in tam vztraja. Vsakič ko človek molči, namesto da bi se priglasil k besedi in glasno razmišljal, bo to namesto njega naredil pač kdo drug. Ker pa so ravno mnenja, skozi katera delujejo oblastni ali ideološki nagovori, tista, ki zasedajo javne in zasebne prostore, bodo le-ta v primeru, ko prostora ne bodo naselile ideje ali javna raba uma, povsem napolnila še zadnji kotiček, zaradi česar bo možnosti za svobodno refleksijo in pogovore vse manj. Občestva pa bodo vse bolj zaprta in nadzorovana. Eno najbolj perfidnih mnenj, ki mu je do danes uspelo zasesti že mnoge prostore, je tudi ono, da vsak lahko uspe v tem sistemu, če se le potrudi (ena od implikacij tega mnenja je tale: vsakdo, ki ne uspe, se pač ni dovolj potrudil - torej je sam kriv za svoj položaj). Ker nisem hotel, da bi mnenja, kakršno je navedeno, prevladala in bi s tem utegnil nastati vtis, da drugače, kot trdi to mnenje, sploh ne more biti, sem se oglasil in poskusil zagovarjati nekaj drugega.

Sem koga s tem prepričal? Tega ne vem. Bo moj sogovorec poslej razmišljal drugače? Tudi tega ne vem in v to precej dvomim.

Izkušnja, kot je ta, pa me sili v ponoven premislek o ideji, ki me že nekaj časa zelo zanima. S to idejo se ukvarjam tudi v svoji knjigi o Deleuzovi socialni filozofiji, ki je pred izidom. Gre za idejo, da so ljudje zmožni samoorganiziranja, da kot kreativne posameznice & posamezniki lahko tvorijo občestva, ki bodo temeljila na solidarnosti in egalitarnosti. Da to zmorejo narediti kot bitja, zmožna za razmišljanje in resnico. Ideja se mi še vedno zdi vredna pozornega in natančnega razmišljanja. Nujno pa je dodati tole: samoorganiziranje moramo misliti kot resno delo, kot proces, za katerega je javna raba uma ključnega pomena. Ko torej govorim o samoorganiziranju, s tem ne mislim kakega neobveznega klepetanja ali izmenjave mnenj. Proces samoorganiziranja tako zahteva veliko discipline in predanega (intelektualnega) dela. Zato še vedno torej verjamem, da je anarhizem alternativa, saj pomeni možnost emancipacije in napredka v boju za pravičnejši svet - pobuda, ideja, vizija in energija pa morajo priti od ljudi samih, ne pa od avtoritet, ki pripadajo državnim ali ekonomskim elitam.