Človeku gre skoraj na jok, ko posluša, da bi Hilda Tovšak, Ivan Zidar in Dušan Črnigoj prisojene kazni za kriminalna dejanja odslužili tako, da bi delali za obče dobro. Ti ljudje namreč niso delavci. Niso bili obsojeni kot delavci, temveč kot vodilni menedžerji in direktorji, ki so storili zločinska dejanja, kar je nekaj povsem drugega. Kako bi lahko sedaj postali delavci?

Zlasti Hilda očitno ne misli resno, saj jo je ročno ucvrla in jasno pokazala vsem, kaj zares misli.  Kako bo torej delala v splošno korist, če je očitno ni niti v tej državi? Norost predloga, da bi omenjeni delali za dobro občestva, je tako velika, da pravzaprav niti ni čudna. Sliši se nenavadno, toda živimo v svetu, v katerem je celo norost sprejeta kot svojevrstna norma, v luči katere so predstavniki tožilstva, sodstva in slovenskega pravnega sistema nasploh obupno naivni in nevedni. Poglejmo.

Celo realno, konkretno, zelo otipljivo trpljenje ljudi je danes videti kot serija bolj ali manj zanimivih simuliranih sličic, fotografij, filmskih podob ali digitalnih reprezentacij realnosti. Človeški um je tako otopel in je tako posredovan s simulacijami, da tako rekoč ni več sposoben prepoznavati realnega trpljenja ljudi in ga zamenjuje za prizore iz filmov, gledališč in računalniških iger, kjer je seveda vse mogoče in se nikoli nikomur nič zares ne zgodi. Pravimo, da je zaznavanje realnosti povsem derealizirano. Realnost je zato vse bolj le še nesmiselna zbirka fragmentov, ki nikomur ničesar ne pomeni, z njimi pa lahko vsakdo dela, kar hoče. Zlasti delajo tisti, ki so pri koritu, kot se reče.

Spoznanje o spontanem zaznavanju realnosti je izjemno pomembno, kajti z njim je povezana zamisel o revolucionarnih delavskih praksah, kot jih imenuje Marx. Šele to so realne prakse, ki spreminjajo obče dobro in so resnično v korist ljudi, zlasti delavcev.

Revolucionarne prakse so lahko danes zelo učinkovite prav zaradi zapisanega. Namesto pritoževanja čez kapitalizem, namesto stokanja ali ubogljivosti je dobro narediti nekaj čisto drugega. Mislim na delavske zgodbe, na konkretna dejstva iz življenja delavcev, na neposredne empirične izkušnje.

Logika je tale. Če spontana vsakdanja zavest prepoznava realnost kot zaporedje filmskih sličic, ki kajpak niso čisto realne reprezentacije realnosti, potem jo je treba bombardirati z delavskimi zgodbami toliko časa, da bo popustila in se zrušila, saj ne bo več mogla ohranjati cinične distance do realnosti. Preprosto bo popustila pod težo resničnih zgodb.

Zavest namreč lahko zavrne eno zgodbo ali dve, lahko uporablja obrambne mehanizme, s katerimi se pač brani pred vdorom Realnega, toda dolgoročno se mora izčrpati in mora popustiti.

To pa je obenem tudi zgodba o državi. Živimo namreč v svetu, v katerem kapital sistematično spodkopava moč nacionalnih držav. Slovenija je skoraj popoln primer zapisanega. Celotna država je tako rekoč povsem prepuščena na milost ali nemilost nekaterih korporacij, bankam in drugim finančnim institucijam, ki lahko delajo z njo, kar hočejo.

Ne fragmentira se torej le realnost, fragmentira se tudi država, ki je sicer nastala z revolucijo. Torej je očitno, da mora današnji upor ljudi zoper popolno prevlado kapitala zajemati tudi rehabilitacijo države, ki jamči za zakonitost, red in vse drugo.

Življenje, v katerem ima vlogo Drugega Kapital, je dolgoročno seveda neznosno, kajti ta ravno ne jamči za nobeno zadevo, saj jamči za nenehno rušenje vsega, kar nastane. Ideja, da je najboljši urejevalec življenja ljudi nevidna roka trga, je zgrešena skoz in skoz, saj na primer medčloveški odnosi ne morejo postati blago. Lahko jih spremenijo v simulacije, toda človekovi odnosi do sveta in drugih ljudi so zavezani neskončnosti oziroma bogu, tega pa definitivno ni mogoče simulirati, ne da bi se ljudje uprli.

Tovšakova in njeni obsojeni sotrpini bi torej skrbeli za obče dobro, potem ko so ga dodobra okradli!? Toda če bi se povsem spremenili, če bi se spokorili in iskreno prosili odpuščanja, bi bil njihov predlog celo revolucionaren. Dvomim, da se je to zgodilo, zato je zgolj patetičen. Pa vendar – človek nikoli ne ve.

Revolucionaren bi bil, če bi na primer predlagali delavske prevzeme tovarn in podjetij, oblikovanje delavskih svetov in začeli predavati Marxa, ki je namesto brutalnega tekmovanja med ljudmi zagovarjal sodelovanje in solidarnost.

Obče dobro je namreč zavezano natanko takemu načinu človeškega delovanja. Tovšakova in drugi bi zato lahko sodelovali pri oblikovanju delavskih kooperativ, delavskih svetov in novih revolucionarnih praks, s katerimi bi se obstoječa občestva začela radikalno spreminjati v skupnosti ljudi, ki skupaj, na lokalnih ravneh, rešujejo konkretne probleme in gradijo lepšo bodočnost.

Na kratko: sodelovali bi pri tem, kar imenuje Michael Lebowitz država od spodaj.

Za začetek predlagam nekaj skromnega. To bi bil res zgolj začetek, uvod v revolucionarne prakse. Torej.

Ko se bo Hilda v verigah vrnila v deželo, naj skupaj s sotrpini financira izdelavo in izdajo knjige o delavskih zgodbah, ki sem jo pripravljen urediti. Zbral bi na primer tisoč zgodb iz delavskega življenja, hodil po deželi, se pogovarjal z delavci in z delavkami, uredil njihove zgodbe, napisal predgovor in spremno besedo, knjigo pa bi nato prevedli v vse mogoče svetovne jezike in jo tržili. Ves prihodek bi bil namenjen delavcem in njihovim družinam. Hilda, Ivan in Dušan bi dobili vsak svoj izvod, ki bi ga prebirali na tečajih intelektualne samoobrambe, ki sem jih tudi pripravljen organizirati po vsej deželi. Vse stroške bi seveda nosili oni.