Brez zadržkov, pomislekov ali celo sramu je vseh sedem obdolženih v zadevi “Čista lopata” podalo predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni. Torej obdolženi prosijo za odsluženje že tako nizke, glede na višino povzročene škode, zaporne kazni z družbeno koristnim delom. Si lahko sploh mislite, da je to dopustno?

Seveda je, saj spoštujemo človekove pravice tudi kriminalcev, tajkunov, roparjev in drugih karierno političnih oportunistov ter imamo tudi najvišje možne standarde pravne države posebej za te primere. Večja in bolj nevarna riba si, bolj visoko so postavljeni ti standardi. Tako, da vsaka najmanjša procesna napaka, pa bodisi le pravopisna, lahko povzroči padec celotnega procesa. A to velja le za »velike«; in takih ni malo v naši državi. V posmeh vsem poštenim državljankam in državljanom, ki s trdim delom ne pridejo skozi mesec ali še huje, tistim »njihovim« (SCT, Primorje, Vegrad) brezposelnim delavcem, ki zgarani in bolni nimajo več upanja za novo zaposlitev. Morda patetične misli, a realne. Imamo pač takšen pravni red, ki bo prošnjo teh “banditov” vzel resno v pretres in ni dvakrat za reči, da jim celo uspe.

Na drugi strani pa imamo mlade hendikepirane posameznike, ki jih zaradi potrebe po stalni pomoči tretje osebe, država preprosto tudi v 21. stoletju, sistemsko in sistematično namešča v domove za ostarele. Tam je zanje bojda najbolje poskrbljeno, saj imajo hrano, nego, 16 m2 prostora za življenje in 40 EUR mesečne žepnine; kaj več pa itak ne rabijo.  Skoraj tako kot zaporniki bi lahko rekli, a pravzaprav so veliko na slabšem kot obsojenci v zaporu, saj zapornik gre lahko sam kadarkoli na wc, ne potrebuje pomoči pri vsakem gibu, ni mu potrebno v bolečini čakati, da pride na vrsto, da ga obrnejo, popravijo, prositi, da ga umijejo…. Hendikepirani nimajo veliko možnosti in s tem malo upanja, da bodo sploh kdaj lahko zapustili dom ostarelih in zaživeli “običajno”, neodvisno življenje. Čeprav niso storili nobenega kaznivega dejanja, so zaradi pomanjkanja drugih možnosti, storitev v skupnosti, po krivem obsojeni na življenje v instituciji. A to še ni vse. Tisti, ki imajo morda srečo, da premorejo kakšno lastnino ali jo podedujejo, gre ta avtomatično pod hipoteko, saj država zahteva povračilo posojila (z obrestmi vred) za prisilno namestitev v domovih za ostarele. Podobni usodi so seveda zavezani tudi starostniki, ki prav zaradi “zaplembe premoženja” sebi v škodo zapuščajo domove za ostarele ali se odrekajo varstvenemu dodatku, ki jim je predstavljal zgolj še »varstvo pred lakoto«. Standardi, ki glede nege in pomoči veljajo na oddelkih domov za ostarele so povsem nekaj drugega; nočno varstvo dvestotih varovancev opravljata dva zaposlena. Tukaj ni nadobudnih odvetnikov, ki bi se sklicevali na dostojanstvo, ustavne in socialne pravice ter ratificirane konvencije, npr. Konvencije ZN o pravicah invalidov. Na tem področju pravni in pravosodni sistem povsem odpove, da o pravičnosti sploh ne govorimo, saj smo videli, da jo ne gre iskati v polju ne človekovih, ne državljanskih in niti ne socialnih pravic.

Bo ga. Tovšak, g. Zidar, Črnigoj in drugi podobni pajdaši sploh ugledali stene zapora in če jih bodo ali si bodo svoje začasno bivanje tudi plačali? Bo tudi njim odvzeto vso premoženje kar ga premorejo (doma in v davčnih oazah) ter jih bo od slej naprej nakazovana le žepnina v višini 40 EUR? Tudi za zapornike bi morala veljati zakonodaja, da se jim zaračunava celodnevna oskrba v zaporu, se jim za hujše prekrške v celoti odtuji premoženje, ne glede na njegov izvor in se z njim poplača vse upnike, se jim zamrzne prejemanje kakršnihkoli prihodkov oz. le-ti gredo za  plačilo paznikov in nove investicije v infrastrukturo. Ne pa da jim bivanje v zaporu  plačujemo davkoplačevalci, oni pa med tem nemotene plemenitijo svoje premoženje tako da, ko odslužijo kazen, lahko veselo nadaljujejo z uživanjem v svojem razkošnem življenju.