Skupno delo je v sodobnem kapitalizmu težko, če že ni nemogoče. Kapitalizem pač hoče imeti na razpolago egoistične posameznike, delavce, ki jih najlaže nadzoruje, če delajo vsak zase in se ne menijo niti za najbližje sotrpine. Sodelovanja je zato malo in je redko. Veliko je sicer projektov vlade in drugih projektov, ki jih skupaj drži logika biznisa, vendar ne govorim o tem. Sodelovanje med ljudmi, o katerem je govoril tudi Marx, je iz nekega povsem drugega registra, kamor biznis sploh nima vstopa.  

Problem je, da se nekateri ljudje kljub vsemu zatekajo k biznisu kot odrešilni bilki, medtem ko številni nimajo niti te priložnosti, zato čakajo na vladne ukrepe, ki naj bi premaknili voz, oziroma zagotovili uspeh in popeljali ljudi k luči na drugi strani tunela.

V kapitalizmu pa se poleg uspešnosti takih projektov, ki so vselej uspešni le za peščico, širi tudi posebna kuga. Ljudje so namreč obsedeni z merjenjem, s količinami in z ugotavljanjem, kdo je bolj uspešen. Ko govorim o sodelovanju, ne mislim niti na to, saj je resnično sodelovanje med ljudmi onkraj merjenja in ugotavljanja, kdo je bolj uspešen.

Zlasti pa je v kapitalizmu pomembno, da je biznis tak, da na koncu navrže profit ali vsaj kako uporabno zadevo, ki jo je mogoče s profitom prodajati. Sodelovanje med ljudmi, o katerem govorim, solidarnost, o kateri govori Marx, ne ustvari ničesar podobnega.

Sodelovanje med ljudmi je kar najtesneje prepleteno s povsem drugačno logiko; povezano je z logiko ljubezni, o kateri sem spregovoril v prejšnjem prispevku. To med drugim pomeni, da se ljudem ne bi bilo treba opravičevati za sodelovanje in solidarnost, ki nikoli ne navrže profitov, na kakršne so sicer navajeni kapitalisti in zastopniki vlad.

Nenavadno pa je, da je pristno sodelovanje med ljudmi tako rekoč samo po sebi izhodišče za kritiko kapitalizma kot sistema. Ta ima na prvi pogled sicer prijazen obraz, toda saj nismo naivni najstniki. Obstaja namreč tudi temna stran kapitalizma, o kateri moramo govoriti, če hočemo razumeti, kaj kapitalizem sploh je.  

Tako kot želi zrela oseba razumeti sebe in svoj položaj v družbi, želi tudi zrela družba razumeti sistem, ki ga številni zgolj hvalijo. Torej smemo mirno zapisati, da želi zrela kapitalistična družba razumeti kapitalizem, še preden ga hvali.

Sklepati smemo tudi takole. Če ga številni hvalijo, ga najverjetneje tudi razumejo, saj v nasprotnem primeru ne vedo, kaj natančno hvalijo. Človeška bitja so sicer čudna in lahko hvalijo tudi to, česar ne razumejo, toda za trenutek privzemimo, da ekonomisti, politiki in drugi, ki hvalijo kapitalizem, češ da je najboljši od vseh, to tudi razumejo.

Zatakne pa se že na prvem ovinku. Kako je namreč mogoče reči, da je kapitalizem najboljši od vseh sistemov, če pa jih človeštvo pozna manj, kot je prstov na eni roki? Reči, da je sistem najboljši od vseh, logično pomeni, da poznaš vse.

To pa je kratko malo nemogoče. Človeštvo je še izjemno mlado. V najboljšem primeru je staro bistveno manj kot milijon let, kar je v kozmičnem merilu skoraj isto kot nič. Z lahkoto si predstavljamo, da živijo civilizacije, ki so stare na primer sto milijonov let. To so tako razvite civilizacije, da jih ne moremo niti približno misliti in jih najbrž ne bi niti zaznali, če bi se srečali z njimi, tako kot mravljica nima pojma, s kom se srečuje, ko zazna kako molekulo, ki jo je v njeno bližino spustilo človeško bitje.

In to mlado človeštvo živi v kapitalizmu, v katerem redki posamezniki akumulirajo presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci; to je še zelo primitivno življenje, kar je bržčas očitno. Obenem politiki in ekonomisti prepričujejo navadne ljudi, da morajo varčevati in se odrekati, da bodo reševali banke in zaganjali gospodarstvo, kar pomeni, da jih potiskajo še v depresijo. Očitno se ne zavedajo, da reševanje kapitalizma ni odvisno od varčevanja, temveč od presežne vrednosti in od tega, kaj bodo tisti, ki jo imajo, naredili z njo; ali pa vedo, da je treba ljudem zlomiti voljo, da se ne bi organizirali in vzeli kake zadeve v svoje roke.

Delavci nimajo v rokah nobene presežne vrednosti, jemlje pa se prav njim. Tisti, ki jo imajo, veljajo za nedotakljive. Nihče se ne pogaja z njimi, nihče ne pritiska nanje, naj vrnejo presežno vrednost, nihče jim ničesar ne jemlje. Nasprotno: Sončijo se na plažah in čakajo, da bodo zagnali gospodarstva, da bodo dobili še več presežne vrednosti.

Torej je čista pravljica govoriti, da bo na primer vlada zagnala gospodarstvo in ustvarjala nova delovna mesta, na katerih se bodo zaposlovali delavci in ustvarjali vrednost. Nova delovna mesta namreč stanejo in delavci so strošek, ki ga mora kapitalist plačati.

Kapitalist ima natančno računico, kdaj se mu splača zaposliti novega delavca, za katerega mora plačati, zaposlil pa ga bo samo, če bo iz njega iztisnil presežno vrednost, če bo torej lahko z dobičkom prodal, kar bo delavec ustvaril.

Za kapitalista je znak krize, pravi Marx, ko se poruši razmerje med zahtevo po presežni vrednosti in ustvarjeno presežno vrednostjo. Če je ta manjša od zahtevane oziroma pričakovane, je kapitalist paničen. Lahko začne pritiskati na delavce, naj ustvarijo več vrednosti, zagotovo pa bo skušal na vse mogoče načine zmanjšati stroške. Rezervne armade nezaposlenih, kot jo je imenoval Marx, ne bo nihče zaposlil, ker je strukturno nezaposljiva.

Kapitalizem namreč sam vsebuje mehanizme, s katerimi regulira krize, ki jih ustvarja. In če ne potrebuje delovne sile, da vzdržuje njeno ceno, je ne bo zaposlil, saj ni nor. V najboljšem primeru bo iskal cenejšo delovno silo, kar je logično, saj je strošek.

Kapitalisti so torej racionalna bitja. Niso psihopati in niso psihotični. Niso iracionalni in niso zlobni. Hočejo zgolj presežno vrednost. To skušajo tudi zaščititi, saj so se naučili, da je zanje prihodnost vselej negotova. Torej ni res, da bodo investirali kot nori in vlagali denar, ki ga sicer dobijo od ljudi, da bi zaposlovali nove delavce. Bolj verjetno je obratno, saj negotovosti in kriz ne morejo zmanjšati oziroma absolutno odstraniti s tega sveta.

Ali po domače rečeno: presežno vrednost bodo raje vložili tja, kjer je najbolj varno (na primer: kupili bodo obveznice, za katere jim morajo revne in nemočne države, kot je Slovenije, plačevati astronomske obresti). In medtem ko bodo oni vlagali, se bodo ljudje izčrpavali in pogrezali v depresijo.