V času, ko je včerajšnje nezanimivo, lansko zastarelo, 10 let staro za v muzej in 100 let staro prazgodovina, je zakonodaja ena redkih stvari, ki se v svojem bistvu sploh ne spreminja. Če je svet prevozno sredstvo in zakonodaja njegov motor, je svet postal medplanetarna raketa, zakonodaja pa je še vedno parni stroj …

Na videz se zakonodaja seveda izrazito spreminja – vse skupščine že ves čas svojega obstoja ličijo zakonodajo z novimi zakoni in s popravki starih. Prihaja tudi do lepotnih operacij: tu prepovedo suženjstvo in konopljo, tam dovolijo istospolne poroke in evtanazijo, nekje ukinejo segregacijo in smrtno kazen, drugje uvedejo volitve za ženske in splošno zdravstveno zavarovanje. A to je zgolj zunanjost, ki je sedaj že tako nategnjena, zbotoksirana in napudrana kot pri kakšni pozabljeni holivudski zvezdi. Odkar si je zakonodaja priigrala Oskarja – enakost pred zakonom za skoraj vse (diplomati in vladarji niso več povsem, ampak samo delno izvzeti) –, se ni v njeni karieri zgodilo nič bistvenega več. Zakoni se sestavljajo, sprejemajo in izvajajo po enakih postopkih kot v 100 in več let stari 'prazgodovini' …

Zakonodaja je kot gromozanska prazgodovinska skala – vsa porisana in obklesana, v sredini pa povsem nedotaknjena. Če jo primerjamo z drugo podobno skalo – vzgojo –, ugotovimo, da se je slednja v vsem tem času vendarle za nekaj metrov premaknila in ob tem razpokala, niše pa se polnijo z gruščem novosti.

Od pamtiveka do predvčerajšnjim je bilo osnova vzgoje načelo korenčka in palice. Korenčka je bilo bolj malo; predvsem je šlo za načelo palice, roke, pasu, korobača … česarkoli, kar je bolelo, poškodovalo, ponižalo in ustrahovalo …

Pred četrt tisočletja se je pričelo družbeno ozračje sproščati. Zasluga gre predvsem zmanjševanju moči cerkve; njeno boleče poneumljajoče, ustrahovalno in poniževalno oglaševanje lastnih načel in storitev je končno (na žalost še zdaj ne tudi dokončno) povozil čas. Zadnji udarec ji je sredi 20. st. zadala njena narodnostna različica filozofije »ena vera, eno človeštvo, en bog«, katere srhljiv izplen in neuspeh je lahko očaral samo skrajne tepce. Mučilne naprave za drugače misleče, živeče in delujoče, ki so se uporabljale vedno bolj na skrivaj, so počasi (na žalost prav tako ne dokončno) romale v muzeje.

Ljudje so se ves ta čas osvobajali prisilnega uvrščanja na vrednostni lestvici od očeta do kače, zapovedanega zaničevanja skupin na nižjih klinih in ponižnosti do posameznikov na višjih. Ko je to postalo možno, so se mnogi starši, ki so bili deležni vzgoje po načelu (korenčka in) palice, zakleli na žive in mrtve, da jo bodo svojim otrokom prihranili. Tako silen je bil njihov gnev nad otroštvom, polnim notranje in zunanje bolečih kazni, da svojih otrok sploh niso kaznovali (razen kadar jim je počil film). Iz tega je kmalu nastalo novo vzgojno načelo korenčka in korenčka, ki je pričelo okuževati tudi šole …

Kaj hitro se je izkazalo, da zadeva sicer občutno zmanjša trpljenje v otroštvu, v odrasli dobi pa ga zgolj spremeni. A ker je vzgoja skala, je tudi po razkolu na dva dela ostala na istem mestu, starši, vzgojitelji in teoretiki pa so vsak v svoj kos (nekateri tudi v oba) klesali in vrisovali svoje pogruntavščine.

Čas je tekel naprej. Vedno več ljudi se je šolalo, in to vedno bolj dolgo. Nešolani ali pomanjkljivo šolani starši so se pričeli zavedati možnosti, ki jih nudi izobrazba. Svoje pametne otroke so nehali zmerjati, da so leni za delo, in so jih raje podpirali v učenju. Več šolanih ljudi je prispevalo k večjemu napredku in blagostanju in kmalu je izšolanost postala skoraj zapovedana.

Če bi šlo tako naprej, bi se otroci bolje stoječih (pravzaprav udobneje sedečih) staršev v znanju in življenjskih možnostih izenačili z otroki 'navadnih' staršev. Samooklicani imenitneži so se čutili odgovorne poskrbeti za boljši začetek svojih potomcev, zato so jih pričeli vključevati v (po možnosti plačljive) obšolske dejavnosti. Trg teh dejavnosti se je razcvetel, njegove korenine pa so že razklano skalo vzgoje razklale še enkrat: na vodeno oz. 'skrbno', kjer so možnosti samouresničevanja otroku vsiljene (korenček je palica), in prosto oz. 'zanemarjanje', kjer otrok sam išče svojo pot ali pa tudi ne (palica je korenček).

Danes so torej otroci namesto ene deležni štirih oblik vzgoje: vodenega in prostega razvajanja ter vodenega in prostega nasilja. Res je, da gre v vseh teh primerih za neustrezno vzgojo (pravzaprav gre za zlorabljanje), res pa je tudi, da ima vsaka kljub slabostim nekaj prednosti. Ljudje ne odrastemo več samo v sebične, na smrt prestrašene osebke z debelo vedenjsko masko, ampak tudi v (pre)samozavestne nosilce različnih (tudi prijetnih) mask za različne priložnosti, ki včasih sodelujemo in pomagamo, ne da bi za to zahtevali povračilo. Razlika med svetom pred 100 leti in zdaj je velika, in večina te razlike gre na rovaš vzgoje in izobraževanja …

Vsekakor ne gre na rovaš zakonodaje – ta je še vedno pri palici …

Predstavljajte si, da bi imel vsak zakon poleg kazenskih določb tudi nagradne, poleg prehodnih in končnih pa vpeljevalno-vzpodbujajoče! Predstavljajte si, da bi se Kazenskemu zakoniku kot eden temeljnih pridružil Nagradni! Predstavljajte si, da zapor ne bi bil začasna karantena za nevarne ljudi, ampak vedenjska bolnišnica, ne pečat nesocializiranosti, ampak ustanova za pomoč pri vključevanju v družbo! …

Zakonodaja bi se lahko marsikaj naučila iz poti, ki jo je prehodila vzgoja, potem pa bi ji lahko marsikaj povrnila. V šoli bi petica postala nagrada, ne pa cilj oz. merilo, zaradi katerega je vse ostalo kazen. Opominom bi se pridružile pohvale, ukorom pa nagrade. Pravilniki ne bi poudarjali zgolj pravic in dolžnosti ter naštevali kršitev in prepovedi, ampak bi predstavljali možnosti in dopuščali presežke …

Nazadnje bi skale razpokale, preperele, se razgradile in se vgradile v živa bitja …