Fenomen srečanja med Wagnerjem in Nietzschejem zagotovo ni samo fenomen tistega časa, saj je povzročil pomembne in dalekosežne spremembe v pisanju nove zgodovine poznega IX. in nato XX. stoletja. Knjiga Kje je Wagner? nosi v sebi poglede na filozofske, glasbene, muzikološke in sociološke teoreme, ki jih je potrebno znova premisliti, ko umeščamo Nietzscheja in Wagnerja na zemljevid diskurza o neskončnem vračanju istega. Ob 200-letnici Wagnerjevega rojstva se moramo ozreti na kulturno-glasbeni obrat, katerega je srečanje, prijateljevanje ter razhod dveh največjih umov tedanjega časa povzročilo. Če Nietzsche v nekem trenutku postavi za maksimo voljo do moči, pa Wagner nanjo odgovori s konceptom glasbene drame, ki kot Gesamtkunstwerk povzroči hkrati vzpon in padec velike romantične opere.

Mitja Reichenberg v svojem delu knjige ponovno premišljuje in sestavlja Wagnerjeve misli, ki so, če povzemamo idejo konstitutivne glasbene diferenciacije, katera je pričela izginjati v drugi polovici IX. stoletja, vodile tako v propad opere, kakor tudi nujno naprej v ustvarjanje Arnolda Schönberga, Albana Berga in njunih sodobnikov, kakor tudi v filozofsko mejne točke Johna Cagea in s tem v razpad glasbene kontinuitete kot ideje zvoka-poslušanja-publike. Te zvočno-glasbene geste so, gledane za nazaj, pravzaprav Wagnerjeva zapuščina, ki se skozi Nietzschejanski očitek populizma dandanes vračajo – kot komercializacija muzikoloških piruet v najbolj skomercializiranem in barbarskem razumevanju »klasične« glasbe današnje kapitalistične produkcije.

Knjiga Kje je Wagner? ponuja tudi svež razmislek o filozofski tradiciji, ki sega vsaj od Descartesa do Kanta, Hegla in Nietzscheja ter zajema filozofske koncepte, ki so morda res ključni ne le za razumevanje Wagnerjevega odnosa do Nietzscheja, temveč tudi za odgovarjanje na vprašanje, kaj je hotel Wagner s svojo glasbo, kako razumeti glasbene drame, ki jih moramo misliti tudi v luči Descartesovega razmišljanja o bogu kot abstrakciji oziroma konceptu, iz katerega lahko izpeljemo dokaz o eksistenci boga, v luči Kantovega razmišljanja o subjektu in etiki ter Nietzschejevega razmisleka o naravi življenja in večnega vračanja istega. Podnaslov knjige (o neskončnem vračanju istega) je zato pomenljiv, saj namiguje na Nietzschejev koncept večnega, obenem pa odpira prostor za razmišljanje o končnem in neskončnem, ki je seveda eminentno filozofsko. Dušan Rutar se tako loteva razmisleka o univerzalnosti filozofije in o njenem cilju, ki je neposredno povezan z Wagnerjevim revolucionarnim delovanjem v štiridesetih letih 19. stoletja, pa tudi s skladateljevim kreiranjem glasbenih dram, zlasti pa z njegovim konceptom o Gesamtkunstwerk. Na koncu velja poudariti le še to, da je knjiga izvrstna demonstracija možnosti, da zgodovinske dogodke, med katere sodi tudi srečanje med Wagnerjem in Nietzschejem, mislimo na nov, produktiven način, ki daleč presega stereotipno ugotavljanje o naravi Wagnerjevega antisemitizma, Nietzschejevega protofašizma ali hrupnosti Wagnerjevih glasbenih dram.